ISKANJE V GOZDU

Trenutno se zelo posvečamo treningom v gozdu, saj je končno mimo naš aprilski izpit in pa seveda zimsko vreme, ki nam je onemogočalo kvalitetne treninge. Danes bom svoj blog namenila sistemu šolanja, ki ga prakticiramo v gozdu. Vedno smo odprti za nove ideje, zato smo prakticirali že različne načine treninga, vsak posameznik pa se odloči za najboljši sistem, ki odgovarja njegovemu psu. S Tio trenutno trenirava v gozdu različne stvari:





- RAZDALJO: to pomeni, da nama je cilj, da se Tia brez problema oddalji od mene tudi do 70 metrov. Ponavadi pomeni ta razdalja majhen problem za pse, saj se nočejo preveč oddaljevati od lastnika ali pa se jim po določenem času ne ljubi več. To trenirava z motivacijo, saj je tako pes izredno motiviran, da pride čim prej do markerja. Zaželjene so tudi ravne linije, katere z motivacijo tudi treniramo. Večkrat treniramo na oteženem terenu, tako da je pes izredno motiviran in je pripravljen brez problemov premagovati naravne ovire (veje, trnje,grabne,...). Veliko delamo tudi na tem, da pes prečka med iskanjem gozdno cesto ali potko, potoke in grabne, saj le-ti predstavljajo psu navidezne meje, preko katerih ne gre.

- OBLAJANJE: oblajanje prav tako treniramo z krajšimi pobegi, kjer marker motivira psa, pobegne cca. 10 metrov stran in počepne, bistvo je, da psa nagradi v pravem času, ko so laježi najbolj enakomerni in najglasnejši, to vajo ponavljamo večkrat zaporedoma. Bistvo je tudi, da se pes ne dotika markerja, saj to ni zaželjeno po pravilniku.





-POLOŽAJI MARKERJA: treniramo tudi različne položaje (sedaj bomo bolj začeli:))), markerji so tako v sedečem, čepečem in ležečem položajo (obešence smo samo enkrat poskusili, psi so imeli kar nekaj problemov z nakazovanjem). Pomembno je, da potreniraš vse položaje, saj lahko psi med resnično akcijo in nenazadnje tudi na izpitih najdejo ponesrečence v različnih položajih in jih oblajati.

- USMERJANJE: v gozdu je zelo pomembno in koristno usmerjanje, saj z njim zelo natančno pregledaš iskalno območje. Usmerjanje vadimo s kantami na travnikih, potem to znanje prenesemo v gozd. Je pa zelo zaželjeno, da je v začetni fazi lahek, ne preveč zaraščen in pregleden teren, saj pes dela na takšnem terenu lažje in ohranja bolj ravne linije. Usmerjanje vadimo tako, da dva markerja skrijemo, vsakega na svojo stran, psa usmeriš v eno stran, ko pes markerja najde in ga oblaja ter dobi nagrado, ga pokličeš in usmeriš na drugo stran k drugemu markerju. Po najdbi se marker v ravni liniji premakne za cca. 20 korakov naprej in tako psa ponovno usmeriš v drugo stran, to naredimo večkrat zapored. Ravne linije pa smo trenirali predvsem z motivacijami. Pri takšnem usmerjanju imajo markerji hrano, pri zadnjem pa pes dobi igračo in tako zaključi z iskanjem. Problem pa se je pojavil pri naših borderjih, ki niso nekako navdušeni nad hrano, zato sva z Evo poskusili narediti isti sistem z igračami, pri vsakem markerju dobi igračo, jo prinese do tebe, se malo pocufa, jo spusti in ga usmeriš naprej v drugo smer. Včeraj sva prvič prakticirali takšno taktiko in se je kar obnesla, čeprav se je Tii in Hillu čisto mešalo od vseh igrač, ki sta jih dobila. Odločili smo se tudi, da bomo usmerjanje vadili tako, da bomo markerja skrili na eno stran, psa poslali v drugo, kjer ne bo markerja, ko se bo vrnil k tebi, ga pa boš usmeril v drugo smer, kjer pa bo marker. To zaporedje (po število usmerjanj v različne strani) bomo spreminjali, tako da pes nikoli ne bo vedel, v kateri smeri ga čaka marker.


Upam, da sem blog napisala razumljivo...:)))) Mislim, da je najboljša taktika, da se pred vsakim treningom odločiš kateri sklop boš potreniral in v tem kontestu potem tudi potreniraš. Je pa izredno pomembno, da posvetiš veliko časa tako usmerjanju, razdalji, iskanju brez motivacije, oblajanju, saj lahko le tako dobro natreniraš sistematično iskanje v gozdu, ki ti pride prav na izpitih, preizkušnjah in tekmah, pa mogoče tudi za resnične akcije. Bistvenega pomena pa je kondicija, ki jo mora imeti pes, saj je tovrstno iskanje za psa zelo naporno. Osebno so mi treningi v gozdu zelo pri srcu, edino kar me resnično moti, so klopi, ki v zadnjem času na naših koncih kar mrgolijo. Ne vem, ampak glede na ponudbo na trgu sama še vedno nisem našla zaščite, ki bi na mojem psu 100% delovala.

Logarska dolina 2010

Pa smo jo dočakali in preživeli. To je bilo za naju s Tio drugo zimsko usposabljanje v Logarski dolini, zato so bila tudi pričakovanja za dobro delo zelo visoka. Že sama lokacija je obljubljala nepozaben vikend, saj vsak, ki je že kdaj obiskal Logarsko dolino, ve, da se tam skriva pravi raj na zemlji. Vsakič, ko se peljem skozi to prečudovito dolino, pomislim, da bi nekoč imela kmetijo, ovčke in seveda borderje. :)
Usposabljanje je trajalo tri dni, od petka do nedelje, poudarek je bil na iskanju na plazovih, veliko pa smo trenirali iskanje ponesrečencev na terenu, pa po dolgem času smo uresničili naše želje-začeli smo delati usmerjanje na kante.







PETEK:




Petek nam je kljub slabim napovedim pripravil kar nekaj sonca, ki nam je olajšalo delo na plazu. Najprej smo se razdelili v dve skupini, katere so skupaj delale vse tri dni. V moji skupini sta bila šefa Polona in Zoran, družbo pa smo jim še delali Žiga, Niky, Karmen, Davorin, Blaž, Mojca in moja malenkost. V petek smo kopali grobove na plazu pod Okrešljem, lokacija je bila resnično fantastična, vreme prav tako, da o dobri družbi sploh ne govorim. Malo sivih las nam je povzročal neugoden sneg, ki je bil čisto zbit in leden, zato smo se s kopanjem izredno namučili. Tako nam je v petek uspelo skupaj spraviti en grob, ki pa je bil res vrhunski. Da pa naši psi ne bi samo počivali, smo po končanem kopanju naredili trening z njimi. Glede na to, da večina psov eno leto ni iskalo na snegu, smo začeli postopoma. Najprej smo naredili iskanje z motivacijo na odprt grob, nato na polodprt in na koncu v tretje še na čisto zaprt grob. Markirala nam je Polona, ki ima z iskanjem na snegu največ izkušenj in moram resnično pohvaliti njen trud in zavzemanje za vsakega psa posebej. Čisto sem bila presenečena, da je Tio spravila v ozek grob, saj sem resnično dvomila, da bo Tia skočila v majhen grob in se tam igrala z markerjem. Tudi v drugo je brez pomisleka skočila v grob in lajala, na čisto zaprt grob pa je še zraven kopala in lajala. Čisto je presegla moja pričakovanja, saj sem bila vajena, da nikoli ni imela želje biti čisto blizu markerja, vedno se je sicer želela prebiti do njega, vendar takoj, ko ga je zagledala, je obstala na mestu in lajala. Za petek smo naredili čisto dovolj, zato smo se vrnili v naš tabor, kjer nas je čakala priprava kosila. In ena izmed stvari, ki mi je najbolj všeč, je to, da skupaj pripravljamo obroke, si pomagamo, skupaj pomivamo posodo, res pravi tim smo.





Po kosilu pa smo se spet razdelili v dve skupini, ena je odšla trenirati na travnik usmerjanje na kante, druga pa trenirat IPO v gozd. V gozdu pa je bil šef Zoran, ki nam lahko glede na svoje delo z Lokom res ogromno svetuje in nas usmerja. Glede na to, da smo na travnikih vadili usmerjanje, sem ga potem prenesla tudi v gozd, ker si želim resnično naučiti Tio usmerjanje, saj je takšno pregledovanje terena veliko bolj zanesljivo, saj je možnost, da izpustiš markerja, veliko manjša kot sicer. Tako sem s Tio v gozdu vadila usmerjenje na dva markerja, pri enem je dobila hrano in med tem ko je prihajala proti meni, sem jo usmerila na drugo stran k drugemu markerju. Delala je odlično, tudi njeno lajanje je zelo dobro. Po končanem iskanju smose odpravili na travnik, kjer smo vadili usmerjenje. Bilo je izredno zanimivo, zadali smo si izhodišno črto in smo kante premikali glede na to črto, najprej so bile oddaljene cca. 30 metrov, v drugi rundi pa smo jih oddaljili še za dodatnih 20 metrov. Večina je dajala na kante hrano, jaz pa sem se odločila zažogice, saj sem vedela, da bo Tia letela na kante s polno hitrostjo, če bodo tam žogice. Usmerjanje je popolnoma uspelo, psi so bili že vidno utrujeni, vendar smo jim še privoščili rundo frizbijev in žogic. Z delom smo končali približno ob osmi uri, nato je sledila skupna večerja in pa druženje, ki pa se nekako ni zavleklo kot ponavadi, saj smo bili vsi preveč utrujeni.





SOBOTA:
Že kakšna dva tedna nazaj smo se jaz, Ana, Darja, Aljaž in Karmen odločili, da bomo pobegnili iz Logarske doline na skupno vajo v Tržič, ki je bila razpisana za vse začetnike, SIP-ovce in seveda MERP-ovce. Najprej sem pomislila, da bom sigurno kaj novega izvedela, gledala ostale mojstre pri delu, kaj vprašala...tako sem bila mnenja, da takšne vaje ne smem zamuditi. V Tržič smo se odpravili ob sedmi uri zjutraj, odločili smo se za bližnjo pot preko Avstrije, ki se je v končni fazi kar zavlekla, hvala bogu, da imamo Aljaža in Darjo, ki sta nas super usmerjala po vseh vaseh, se vidi, da sta pred kratkim opravila orientacijo in to z zavidljivo oceno. Ob dvetih je bil zbor in glede na to, da so mi povedali, da bomo začetniki skupaj, sem bila res polna pričakovanj. V glavnem, kaj veliko ne bom bluzila, vaja ni niti približno dosegla mojih pričakovanja. Na žalost sploh ni bila namenjena začetnikom, saj smo morali preiskati cca. 3,5 km poti,iskalo naj bi se v strelcih, v skupini pa nas je bilo pet začetnikov, dobre vile pa so nam prišepnile, da je na celotni razdalji skrit en marker. Že na začetku sem se odločila, da Tie ne bom pošiljala iskat, ker se mi ne zdijo takšne vaje primerne zanjo sedaj, tako da sva se celo pot sprehajali, vmes pa sem naredila dve iskanji, da je bilo le malo bolj zanimivo. Parkrat smo rahlo zašli, saj nismo imeli niti karte, radijske postaje, smo pa imeli super izlet, kar pa tudi nekaj šteje. Po koncu je bila pripravljena vrvna tehnika, vendar se nam je žal preveč mudilo izkoristit lep dan nazaj v Logarsko dolino. Lahko rečem samo to, da upam, da bo v prihodnje malo bolj poskrbljeno za začetnike, da bomo odnesli iz takšnih skupnih vaj čim več novih izkušenj. Pozitivno presenečenje pa je bil izvrsten golaž, ki nas je čakal v gasilskem domu. Smo se pa po slabem mesecu ponovno srečali letošnji tečajniki, tako da smo malo poklepetali in se odločili, da poskusimo srečo čez en mesec v Novem mestu. Po prihodu nazaj v naš bazni tabor smo izkoristili dan za trening in smo se ponovno odpravili delati usmerjanje na travniku, kjer smo sedaj prestavljali kante tudi po dolžini in moram reči, da je vse skupaj izpadlo več kot odlično za vse pse. Nato pa še malo iskanja v gozdu, ki pa je za naše pse pravi žur. Zvečer pa nam je Jure predstavil resnično iskalno akcijo v Turčiji, katero sta leta 1999 prizadela dva močna potresa. Super je izvedeti iz prve roke kako se obnesejo psi na resničnih ruševinah in takratnih okoliščinah. Miha pa nam je predstavil iskanje v strelcih, prav tako pa tudi računalniški program, ki se uporablja za tovrstno iskanje. Lahko rečem samo to, da so se vsi v organizaciji zelo potrudili, da so nam čim bolj kakovostno zapolnili čas.





NEDELJA:
V nedeljo smo se zjutraj ponovno odpravili na plaz, kjer smo še zadnjič potrenirali iskanje na snegu. V prvi rundi so mene pokrili s šotorko in name nametali nekaj snega, medtem je Tio pridržala Polona in ko sem bila popolnoma zakrita, je Polona poslala Tio iskat. Bistvo tega je, da pes gleda kako mu lastnika pokrijejo s snegom in ponavadi pes naredi vse, da "reši" lastnika. Ker so močno motivirani, potem kopljejo, lajajo,...in kaj naredi moj kuža? Pride do mene in cca. 5 minut laja na polno (tako dolgo in močno je še nisem slišala lajati), o kopanju pa ni bilo ne duha ne sluha. :))) Sem pa dobila par slinastih poljubčkov, najbrž pa Tii sploh ni bilo jasno, kaj mora delati, vedela je, da pove z laježem to da je nekoga našla, to pa je bilo to. Zanimivo je to, da mislim, da ji nikoli ni bilo jasno, če sem se šla jaz skriti, že ko je bila mladič, sva takoj preskočili na tujega markerja in se je obneslo. To pa poudarjam zato, ker sva v naslednji rundi naredili iskanje na čisto zaprt grob. Tia ga je hitro locirala in začela lajati in zraven KOPATI, ne moreš verjeti, kopala je kot zmešana, in ko si je izkopala dovolj veliko luknjo, je šla s polovico telesa v grob in lajala. Seveda je padlo na ta račun kar nekaj šal...zdaj veste, če moj pes laja in ne koplje, to pomeni, da sem jaz zasuta!!!:))) Popoldne nas je še čakalo kosilo, eno uro pa smo še izkoristili za iskanje v gozdu, kjer sem delala usmerjanje le s to razliko da sta se oba markerja po najdbi v ravni liniji prestavila za 10 metrov. Ponovno se je super obneslo, tako da bo takšno usmerjanje postalo stalnica na naših treningih. Po kosilu je bil čas odhoda, vendar nam nekako ni in bilo za oditi. Tako smo se odločili, da izkoristimo dan do konca in smo odšli na triurni sprehod, kjer smo med drugimi obiskali Pravljični gozd in po dolgem času sem se spet počutila ob vseh risanih junakih kot otrok. Vsake toliko časa pa nam je dovoljeno...:)))





Lahko samo rečem, da je bilo izredno zanimivo, poučno, zabavno, psi so uživali sto na uro, edino ena pripomba je pa le bila...to, da bi tabor lahko trajal 5 dni!!! :)))

PRVI REŠEVALSKI IZPIT-R1

Najprej moram povedati, da svoje poročilo pišem že drugič danes, prejšni zapis se mi je izbrisal, najbrž ga še sam bog ne bi našel. :) Pa pojdimo še enkrat od začetka...

Slika: Anita Lučič



Pa da še nekaj jaz napišem o vseh občutkih in vtisih, ki so se dogajali ta vikend. V soboto sva se s Tio udeležili prvega ruševinskega izpita, ki sva ga opravljali na domačem terenu. Izpit nas je delalo 11 parov, na začetku smo opravljali poslušnost, nato so sledile ovire in na koncu iskanje. Sodila nam je Ana Viller, zelo uspešna hrvaška reševalka, ki je s svojo psičko Mono nanizala ogromno uspešnih rezultatov. Ano občudujem že kar nekaj časa, sploh ko sem prvič videla njeno delo z Mono, na splošno mi je način dela naših sosedov zelo blizu, uživam v gledanju njihovih treningov, saj imam vedno občutek, da pozitivna energija iz njih kar kipi. V glavnem, Anino sojenje je bilo fantastično, sicer strogo, vendar za moje pojme čisto realno in objektivno.
POLUŠNOST:
Zadnje na vrsti izmed vseh parov smo bile celjske cvetke, z delom sem bila na vrsti jaz prva, tako da sem mogla nekako prebiti led. Začeli sva s prosto vodljivostjo, Tia me je s prvimi koraki čisto presenetila, hodila je tako kot ona zna (zadnje čase se ji je začelo pri poleg malo muditi, ker je vedno mislila, da gre vajo "naprej", katera jo je čisto zasvojila), po cca. 10 metrih pa dva močna strela iz plašilke in Tia mi je zamrznila. Sploh si ne morete predstavljati, v kakšnem položaju sem se znašla...groza, Tia je začela zaostajati, je bila sicer blizu mene, vendar sem videla, da je čisto paf...Ana mi je svetovala, naj jo poskušam umiriti in to sem tudi počela, vendar kaj dosti ni pomagalo. Grozen občutek je, da ne moreš umiriti svojega psa, oziroma ko ga gledaš, kako se ti sesuje in nato dela še samo zato, ker te ima tako neznansko rad. In ko sem se ozrla okoli, ko sem videla vse obraze, mi je bilo še stokrat huje. Nato nama je nekako uspelo dokončati vse vaje, vajo plazenje in naprej je celo zelo dobro izvedla, ostale vaje pa so bile tako tako, primerne nastali situaciji. Po končanih vajah je še sledilo odlaganje, pri katerem nisem mogla pričakovati nekih čudežev. Prvi strel je Tia še odležala, pri drugem je začela puzati in tako je bilo na žalost vsega konec. Glavni cilj mi je bil potem, da spravim Tio k sebi, zato sem se odločila, da jo poskusim razvedriti kolikor se je pač dalo. Ko sva se vrnili navijačem, mi je bilo izredno hudo, ko sem videla njihove obraze, na njih nisem prepoznala razočaranje, ampak neverjetno žalost in sočtje. In ko sem videla Ano in Luno, ki sta šle proti izhodiščnem položaju in sem videla solzne oči Ane, ki mi je v istem trenutku začela govoriti kako ji je hudo, takrat sem se resnično zavedala, da me obkrožajo pravi prijatelji, ki mi privoščijo resnično srečo. Pa hudo mi je še bilo, ko sem mogla obvestiti našo Evo (izpitov se ni mogla udeležiti zaradi službe) in jo razočarati z rezultati. Ampak obljubim, da te bom enkrat sigurno razveselila! :) Na poslušnosti sva si prislužili 23 točk/50.
Tia se je po poslušnosti ekspresno pobrala, takoj ko je zagledala Xanine žogice in v trenutku je postačla stara Tia.


OVIRE:
Za ovire sem bila prepričana, da jih Tia zna narediti odlično in to je tudi na izpitu dokazala. Vse je šlo gladko, celo preskok je bil odličen, umirjena je bila med hojo čez neprijeten material, usedanje in hoja poleg je bila odlična, detaširanje je bilo itak "najino" (čeprav je na prvi mizi stala, na drugih dveh pa ležala), celo pri prenosu je počakala pri Aljažu in šele na moje povelje pridrvela k meni direktno v poleg. Zelo sva bili pohvaljeni od sodnice in tako sva si prislužili 49 točk/50. Pol točke sva izgubili pri gugalnici zaradi dodatnega povelja, pol točke pa zaradi mojega poljubčka pri prenosu (to naredim vedno na treningu in se mi ni niti sanjalo, da se tega ne sme). :) Vendar je ta poljubček bil vreden pol točke! :)


ISKANJE:
Iskanje mi niti ni skrbelo, zato sem šla na izpit čisto neobremenjena. Ko sem videla Tio kako je postala naspidirana ob gledanju ruševine, sem točno vedela, da bo punca znala opraviti tako kot se šika. Najprej sem se prijavila sodnici in se posvetovala z vodjo delovišča, v naslednji sekundi pa je Tia že drvela po kupih ruševin. V prvi minuti je našla prvega ponesrečenca, lajala sicer ni tako intenzivno kot ona sicer zna, to lahko pripišem najbrž temu, da nikoli nismo tako močno zapirali grobov. Najdbo sem takoj prijavila in že drvela k Tii, ki je veselo čakala, da mi pokaže kaj je našla. Nato sem jo od mesta najdbe poslala v drugo smer in Tia je zdrvela naprej iskat. Sama sem se vrnila na izhodiščni položaj, vendar me je še preden sem sploh prišla, presenetil Tiin lajež. V tretji minuti je našla drugega ponesrečenca in ga tudi precej suvereno nakazovala. Spet sem prijavila sodnici in hitro odhitela Tii. Ni kaj, bila sem tako ponosna na svojega psa. Spet sva bili pohvaljeni od sodnice, pohvalila je Tio kako zelo dobro usmerljiva je in na koncu sva si prislužili 183 točk/200. Juhuhhhuhu, če pa res tako radi iščeva! :)))


Na koncu bi se rada zahvalila vsem najinim prijateljem, ki nama stojijo ob strani v dobrem in malo manj dobrem. Neverjetno je kako se je vse dotaknila najina situacija, dobila sem veliko dobrih usmeritev in nasvetov, kako rešiti nastalo situacijo. Hvala tudi vsem markerjem, zapisnikarjem, navijačem, snemalcem, "starim mačkom"- vzdušje je bilo resnično pozitivno naelektreno! In nenazadnje moram pohvaliti naše punce, Nedo&Xano za neverjetno poslušnost in ovire (še danes se mi cedijo sline), Ano&Luno enostavno zato, ker sta dva velika sončka s pravo mero poguma, in seveda Mojco&Reyo, ki nikoli nista obupali in gledali na to, kaj drugi mislijo. Iskrene čestitke tudi Katji in Cvetki, ki sta s svojima črnima lepoticama dokazali, da sta iz pravega testa in edini od 11 parov uspešno prestali celoten izpit.


Midve s Tio pa bova začeli povsod zraven jemati najino novo najboljšo novo prijateljico- plašilko! :))) Seveda bom poskusila vse kar je v moji moči, da se znebiva tega strahu in da bo potem do izraza prišlo najino delo, v katerega sva resnično vložili kar nekaj truda. Upam, da nama bo skupaj z najinimi dobrimi prijatelji uspelo, če pa ne- imava še vedno tisoč možnosti in priložnosti. Vsekakor pa nočem izgubiti svojega zlatega borderja, ki paradira po poligonu poleg z visoko dvignjenim repom kot da bi bila samojed, ko jo komaj spravim dol iz poligona, ko bi ona še vedno delala ali pa, ko vsem psom kaže zobe, če jo poskušajo zmotiti med vajami na poligonu. Bravo moja zlata Tia, v soboto si dokazala, da si prava borka!

NOVI GOJZERJI!!!!!

Končno imam nove!!! Prelepe, udobne, dobro profilirane, trpežne, v glavnem bila je ljubezen na prvi pogled! :)




S starimi sem imela kar nekaj smole, so mi razpadli v slabem letu, čeprav sem bila z njimi izredno zadovoljna, vendar če ni prave kvalitete (čeprav je znamka izredno cenjena in priljubljena), si z njimi ne moreš pomagati.
Upam, da mi bodo novi bolj služili, da bom z njimi veliko prehodila in da mi bodo prinašali tudi malo sreče!!! V soboto pa bodo doživeli tako kot jaz- krst! ;)))

MISIJA IG- KONČANO

Uradno sem zaključila z vodniškimi izpiti, pravkar nam je Miha sporočil, da sva z Ano uspešno prestale vse izpite (midve sva izvedeli zato, ker naju v soboto čaka prvi ruševinski izpit, pogoj za opravljanje le-tega pa so uspešno opravljeni vodniški izpiti). Dedi je res priden, glede na to, da smo včeraj pisali teste (in tega je bilo ogggrrooommmnnooo), danes pa so rezultati že tukaj. Tako sem včeraj uspešno prestala izpit iz ruševin, nevarnosti v gorah in prvo pomoč ponesrečencu. Bilo je resnično naporno, že tako in tako sem se bolj težko spravila k učenju, kajti pred dvema letoma sem končala s šolanjem ( in sem malo iz forme učenja in tovrstnih obveznosti), čeprav pa moram reči, da ko pa se spravim k stvari, pa mi še zaenkrat vse kaplja hitro v glavo. Včeraj smo opravljali najbolj obsežne izpite, nevarnosti v gorah in ruševine so obsegale 120 vprašanj, tako da imam po dolgem času spet bunkico na prstu od pisanja. Znanje iz prve pomoči ponesrečencu pa smo izkazovali tudi praktično, poudarek pa je bil na oživljanju otroka in odrasle osebe. Seveda sem presrečna, da sem zaključila z vsemi začetnimi vodniškimi izpiti in da se lahko začnejo sedaj odvijati bolj resne zadeve.

In kako smo se imeli zadnje tri mesece?
Moram reči, da prav odlično, sploh nisem preveč pogrešala prostih vikendov, saj me je vedno v Ljubljano spremljala odlična družba, prav tako pa smo spoznali ogromno novih prijateljev in v teh treh mesecih smo se resnično povezali. Upam, da se bomo videvali na vajah, pa izpitih, pa seveda taborih,...
Na splošno so bila vsa predavanja izredno zanimiva, najbolj mi je v spominu ostala prva pomoč psu, mogoče zato, ker pride meni kar prav to povijanje in oskrbovanje ran, ker imam doma enego veliko norko, ki si rada poškoduje kakšen krempelj...:)
Pa tudi vrvna tehnika je bila izredno zanimiva, po 10 letih želja sem končno oblekla plezalni pas in spoznala grobe osnove, pa moram reči, da sem se končno dobro naučila orientacije na terenu. Prva pomoč ponesrečencu pa je bila dobra ponovitvena vaja pred majskim ponovnim usposabljanjem za pomočnika bolničarja, katerega se udeležujem že drugo leto v okviru civilne zaščite. Res so zadnji trije meseci minili ekpresno, sploh ne morem verjeti, da je že vse za menoj in da lahko odložim vse bukve zasluženo v predale. :)

Zaenkrat sem svoje teoretično znanje pokazala jaz, v soboto pa se mi pri praktičnem preizkusu pridruži moj zvesti pasji sodelavec! S Tio sva dobili zeleno luč in zdaj lahko uradno rečem, da greva v soboto na najin prvi reševalski izpit! Komaj čakam!!!!


Pravkar pa gledam Tio, kako sproščeno gloda in žuli bikovko, mislim, da nima pojma, kaj ji pripravljam za v soboto! Ta teden morava paziti, da ne bova preveč dirkali, da si ne skeglava kakšnega krempljčka, pa da seveda ohranjava najino formo! :)

Treningi, treningi, predstavitev, pa spet treningi...:)

Naša TV zvezda:


Tudi ta teden je bil izredno pester. V petek, 2.04.2010 sva se z Nedo udeležili predstavitve naše dejavnosti in društva, ki ga je organizirala Uprava RS za zaščito in reševanje Izpostava Celje in sicer v sklopu razglasitve najboljšega literarnega in likovnega dela v šolskem letu 2009/2010 na temo "Naravne in druge nesreče- živali in nesreče". Poleg reševalnih psov je svojo dejavnost predstavila tudi policija, ki je pokazala delo z intervencijskim psom, največja atrakcija pa je bila psiška pasme Nemški lovski terier, ki je usposobljena za iskanje drog. Nihče si ni mogel predstavljati, da v policiji služi taka mala kepica, ki je prisotna skoraj na vsaki hišni preiskavi, kjer je sum prisotnosti nedovoljenih substanc. Najprej sta bila na vrsti policista, ki sta odlično opravila nalogo, nato pa sta na svoj račun prišli Tia in Xana. Najprej smo pokazali eno iskanje, potem pa sta Neda in Xana pokazali poslušnost, za konec pa še nekaj atraktivnih trikcev, nad katerimi so otroci najbolj navduši. Čisto so navdušeni nad slalomom, pa osmico med nogami, pa plazenjem, pa mahanjem stoje z eno tačko,... Za konec so lahko prišli tudi pobožati Tio in Xano, vendar so ju najbolj razveselili s tem, da so jima metali žogice. Za vse pse je pa bila najbolj atraktivna maskota civilne zaščite in sicer ježek, ki bi si lahko kmalu zapel zaradi policijskega psa- JEŽEK TEKA, TEKA IN SE KOTALI! :)))




Več napisanega na to temo:
http://www.sos112.si/slo/izpostava_clanek.php?IzpostavaID=1&catid=27&id=3855#

V petek popoldne je sledila izpitna situacija premagovanja ovir, katero sta sodila Miha in Jure. S Tio sva se odlično odrezali, premagali sva skoraj vse ovire, Tia je le podrla preskok (čeprav je to zanjo mala malica), tako da sva bili zelo pohvaljeni, še posebej pa je Jure pohvalil najino detaširanje. :) Like it a lot!!!
Ovire nama res gredo od rok in nog, za poslušnost pa nimam pojma kaj naj si mislim. Kar bo, pa bo ! :)


V soboto sta nas obiskali kolegici Tina in Andreja iz Naklega, tako da smo ponovno celo soboto porabili za treniranje. Najprej smo bili na ruševini v Začretu, nato pa smo šli potrenirat še na poligon, saj Tino čaka z borderko Boko prvi ruševinski izpit, katerega mislim, da bosta odlično opravili. Spet ena lepa sobota v dobri družbi dvonožnih in štirinožnih prijateljev! :)


Včeraj pa spet standardni torkov trening v Začretu, kjer smo našli še en dodaten grob za izpite. S Tiinim delom sem bila zelo zadovoljna, še vedno je noro motivirana za iskanje, tudi njen lajež je bil izredno zadovoljiv včeraj (na zaprtega markerja), Tomi pa jo je za konec čisto nakuril tako da je skoraj eksplodirala. Še en trening iskanja, potem pa končno izpit. Prav veselim se že! :)


Med vsemi temi trenigi pa maksimalno uživamo: