B Bh izpit

Pa sva to soboto spravile pod streho še en izpit in sicer izpit za psa spremljevalca s preizkusom obnašanja v urbanem okolju in s strokovnim izpitom za vodnika psa spremljevalca, uradno imenovan kot B-Bh izpit. Izpit B-BH spada med nižjo stopnjo programov šolanja. Izpit lahko opravljajo vsi psi, ne glede na velikost, pasmo ali rodovnik, najnižja starost psa pa je po novih pravilih 14 mesecev.

IZPIT ZA PSA SPREMLJEVALCA NA POLIGONU

Sestava tega dela izpita in točke:

Vodenje na povodcu……………………...20 točk
Prosta vodljivost…………………………...20točk
Sedi v gibanju ……………………………...20 točk
Prostor v gibanju in odpoklic………...20 točk
Odlaganje psa………………………….…...20 točk
Skupaj………………………………………...100 točk



PREIZKUS OBNAŠANJA V URBANEM OKOLJU

Preizkus obnašanja v urbanem okolju sestavljajo vaje s katerimi se ugotavlja vedenje psa v odnosu do okolja. Zajemati mora vsakdanje situacije in se ne sme izvajati v neposredni bližini matičnega društva. Posamezni preizkusi se ne ocenjujejo s točkami. Za oceno je pomembno, kako se pes obnaša skozi celotno vajo. Preizkus ne vpliva na točkovanje pri poslušnosti na vadbišču. Če se pes vede agresivno, se lahko psa diskvalificira iz izpita.



Potek preizkusa: srečanje s skupino ljudi (oseba iz skupine pri tem pozdravi vodnika), s kolesarjem (ob vožnji mimo vodnika in psa tudi pozvoni), z avtomobili (vžig avtomobila, loputanje z vrati, hupanje), s tekači ali skejterji ter srečanje z drugimi psi. Nato sledi še obnašanje privezanega psa in obnašanje do drugih živali, kjer vodnik psa priveže na stabilen predmet in odide iz njegovega vidnega polja. Nato se mimo navezanega psa sprehodi drug vodnik s psov.

S Tio se kaj veliko na ta izpit nisva pripravljali, saj sva imeli teden dni prej reševalski izpit, glede na to, da je po mojem mnenju reševalska poslušnost dosti težja, nisem želela Tie učiti samo B-bh sheme, zato sem delala z njo pred izpit vse vaje mešano. Na izpitu je seveda moj pes dve vaji v gibanju pomešal, zato sem vedela, da jo moram malo bolj pripravljati na vaje v gibanju, ker sta tako sedi v gibanju in prostor v gibanju vsak po svoje vredni 20 točk, kar je precej veliko glede na malo število vaj, ki jih moraš opraviti. Zato sem po reševalskem izpitu pljunila v roke in začela mojega škrata piflati B-Bh shemo, to mislim predvsem zaporedja sedi v gibanju in potem prostor v gibanju. Med tednom je vse kazalo bolj tako tako, Tia ima namreč eno lepo navado, ali se ob mojem ukazu sedi v gibanju vrže dol (ampak dobesedno, ona ne pozna počasnega uleganja) ali pa stoji kot lipov bog, kot da ji ni nič na tem svetu jasno. :) Najbrž sem tu velikokrat sama kriva, da s svojo mimiko nezavedno vplivam nanjo, tako da je po mojem več krivde na meni. :) Seveda pa tamala zna že vse vaje v gibanju kar nekaj časa, ampak ona ima en problem. Pozornost imam fantastično, ves čas (ampak res ves čas!!!) me gleda gor, še pomežikne ne :) in ona ves čas čaka v polni pripravljenosti kaj bo naslednje...nikoli je malo ne odnese, ali da bi se malo zamislila, ne ona napeto čaka, pa čaka in čaka...in ko ji ponavadi dam en ukaz, ona v svoji glavi naredi svoj scenarij in na hitro naredi tisto kar ona misli, da naj bi. Je pa res problem pri teh naših borderjih, da prehitro povezujejo svari in včasih že sami vedo kaj morajo narediti...moraš šolanje resnično narediti pestro, nikoli po enakem tempu, vse dejavnike moraš menjati,... Ups, malo sem se razpisala...:)) Kar je bistveno, je to, da sem hotela povedati, da me izpita sploh ni bilo strah, malo pa me je skrbelo, da bo Tia pomešala vaje v gibanju, ki jih pa na srečo ni! :)



V soboto smo se že ob pol sedmi uri zjutraj zbrali na našem ljubem domačem poligonu, ki bo počasi postal moj drugi dom. :) Izpit smo opravljale štiri članice našega društva in sicer Eva, Ana, Iva in moja malenkost. Ne smem pa pozabiti Maje, Iris in Vasje, ki so opravljali osnovni tečaj pri Tomiju. Najprej smo odpisali teorijo, ki nam ni delala nobenih težav, nato pa je bila na vrsti poslušnost. S Tio sva nastopile v paru z Luno in Ano, že prej pa sva se z Ano odločili, da najprej midve oddelava, Ana&Luna pa odlagata. Tia je svoj del odpeljala fantastično in sem resnično ponosna nanjo. Vem, da zna še kakšen atom bolje, vendar je to normalno v stresnih situacijah. V glavnem, Tia je vse vaje opravila odlično, nimam nobene pripombe, eno točko sva izgubili pri odpoklicu iz prostora, prihod je bil super, razen sedenje pred mano je bilo nekoliko postrani, eno malo napako pa sem naredila še jaz, ko sem prehitro pred koncem proste vodljivosti naredila en gib, ki je bil za Tio znak da je konec vaje in se je ona veselila in skočila, gledalci pa so mislili, da sem jo pohodila. :)))) Tako sem zelo ponosna na osvojenih 99%. Zelo pa sem ponosna tudi na besede sodnika, ki naju je zelo pohvalil in rekel, da je videl zelo dober nastop psa in strokovno vodenje vodnika! Juhuhuhu, pohvala za obe! :)))Tudi v urbanem okolju Tia ni imela nobenih težav in se je vedla vzorno!

Izpit smo opravili prav vsi, še posebej pa čestitke mojim sotrpinkam, ki so ponovno pokazale, da so iz pravega testa! :)))

Midve s Tio pa hitiva novim zmagam naproti!

TIA JE POSTALA REŠEVALKA! :)

Po dolgem času se spet javljam...malo sem kar jezna sama nase, da se ne spravim zraven računalnika, ampak zadnje tedne je bilo zelo napeto. V novi službi imam toliko dela, da se včasih sploh ne vidim ven, tako da zvečer sploh nočem oplaziti računalnika s pogledom, kaj pa da bi sploh kaj napisala...:))) Ja tako je, če ponudiš svojo pomoč vsakomur, potem imaš hitro veliko dela. Ampak moram poudariti, da v službi resnično uživam. :)) (če slučajno to moj direktor bere!! :)))))))))

V glavnem, v nedeljo 20.06.2010 je bil en tak čudovit dan, ki si ga bom zapomnila za celo življenje. Tia je uradno postala pes reševalec, saj je uspešno opravila izpit za psa iskalca pogrešanih oseb na terenu prve stopnje, ki se strokovno imenuje IPR/PO-1/N, ta veliki N pomeni nacionalna preizkušnja, torej brez streljanja. Ker sva imeli s Tio probleme s streljanjem na aprilskih izpitih v Celju, sem se odločila, da grem junija poskusiti nacionalko. Problem je namreč, da si Tia prehitro ustvari sliko o vsem in tako sem želela, da gre ponovno skozi izpitno situacijo poslušnosti, vendar brez streljanja. Večkrat se mi je na treningu dogajalo, da je hitro vse povezala s situacijo izpita in rahlo zmrznila v smislu, da je čakala, kdaj bo poknilo in kje. Ta najin izpit ne pomeni, da sva se predali in da sva zadovoljni s tem izpitom, zdaj sva dobili še več motivacije, da odpravimo težave s streljanjem, upam, da nama bo uspelo. Plašilka bo postala najina najboljša prijateljica in bo z nama vsepovsod! :) Sigurno pa ne bom šla na naslednji izpit, če ne bom prepričana, da se Tia obvlada med streljanjem. Moram pa poudariti, da imava veliko dobrih prijateljev, ki naju že zdaj sprašujejo kdaj bomo začeli s streljanjem, tako da po sobotnem Bbh-ju pljunemo v roke in začnemo. :) Tako kot je enkrat naša Darja rekla, da bo Tia prišla na naslednji izpit direktno iz jage! "Kje se tu strelja???" :))))))

Torej, v nedeljo smo se Zoran, ki je z Lokom opravljav IPO/2 in navijačem Žigom odpravili ob 4.30 uri na deževno pot v Tolmin. Deževalo je kot za stavo, tako da me je res skrbelo, kaj nas čaka v Tolminu. Na poligonu smo najprej imalo potrenirali, nato smo izžrebali številke, potem pa se počasi pripravili na izpit. Seveda sem imela srečno roko in sem si izžrebala 1, Zoran pa 5, tako da sta se najina izpita čisto pokrivala in tako nisva mogla navijati in gledati drug drugega. Moram pa še pohvaliti svojo sodnico Jernejo Ternovec, ki je resnično odlično in korektno opravila svoje delo in mi prisodila zaslužene točke.

Pa da na kratko opišem vsako diciplino:
POSLUŠNOST:
Najprej je bila na vrsti poslušnost in prav tako sva bili prvi na vrsti, da pokaževa kaj znava. Tia se je dobro odrezala, zamešala je vaje v gibanju, vse tri vaje v gibanju so bile zanjo prostor v gibanju (namerno en mesec nisem delala prostora v gibanju:))))), pa se mi zgodi tole), pri aportu je bila moja napaka, da sem prehitro nastavila roke, med tem gledala sodnico in Tia je izpustila aport, pri plazenju sva izgubili pol pike, ker prehitro in preposkočno plazi. Drugače pa je delala zelo dobro in tudi odležala. Prislužili sva si 43 pik. Seveda je tisoč stvari, ki jih vidim, da bi jih lahko popravila, vendar sem izredno zadovoljna z njenim delom. Moram povedati, da je Tia moj prvi pes in da prvič grem skozi vse faze šolanja, prav tako jaz kot vodnica prvič prestajam "muke" pred izpitom, prav tako pa je Tia stara komaj 20 mesecev.

OVIRE:
Po poslušnosti so bile na vrsti ovire, ki so meni zelo ljube. :) Tia jih premaguje zelo dobro, vendar je na izpitu napravila nekaj grešk. Na lestev mi je zbezljala sama, tako da sva izgubili 3 pike, preskok pa je preskočila tako, da se je z zadnjimi nogami dotaknila zadnje letvice, tako da sva za preskok izgubile vse točke. Detaširanje je bilo zelo dobro, moram poudariti, da je deževalo in da so bile mize zelo mokre, moj nori pes pa je šprintal na prvo mizo kot pri norcih in seveda je poletela čez mizo, vendar je hitro prišla k sebi in se vrnila na mizo in na njej stala, na drugih dveh je tudi iz varnosti stala, čeprav sem jo učila prostor na mizah! :)))) Hvala bogu, da je na vseh treh naredila enako! :))) Malo šova je naredila še pri prenašanju psa, ko je oblajala svojega prenašalca. :) Mala je res faca. :) Na ovirah sva dobili 41točk.

ISKANJE:
Za iskanje me sicer ni tako zelo skrbelo, ker ponavadi z največjim veseljem išče, res pa je, da sem na sploh zelo malo trenirala gozd. Med iskanjem sem jo poskušala čim več usmerjati, glede na to koliko sva do zdaj trenirali, lahko rečem, da je super pregledovala teren, vsaj tako se je meni zdelo. :) Prvega markerja je kar hitro dobila v nos in ga oblajala, dobili sva odlično oceno, potem pa je malo zamuštrala pri drugem. Ko je našla drugega, je začela lajati, jaz sem prijavila in v tistem, ko sem šla k njej, se je vrnila k meni in sem jo še enkrat poslala in nato je spet oblajala markerja kakor ona zna. Načeloma z oblajanjem v gozdu nimava nobenih težav, ampak tako kot je Mateja rekla, psička je še zelo mlada in ponavadi se naši psi prav na izpitih spomnejo, da ti bodo dali en nov problem za razvozlat! :) Ne vem kaj ji je bilo, da se je vrnila, nimam pojma in se nočem preveč obremenjevatri s tem, bomo videli, če bo naprej še delala podobne stvari, bomo pa razmišljali o rešitvah. :) Za drugega markerja je dobila zaradi tega, ker ga je zapustila zadostno oceno. Tako si je skupaj prislužila 148 točk, kar sicer ni ne vem kakšen rezultat, ker vem, da lahko naredi še vellliiikkkkooo bolje, ampak izpit pa sva naredili!!!! Juhuhuhu!

Žal nimam nobene slike iz prvega izpita, ker nisva imeli zraven navijačev, so pa pridno navijali doma in sigurno nekaj prinesli k temu, da sva uspešno opravili s prvim izpitom. Moram pohvaliti Zoran&Loka, ki sta razturala na izpitu in tako pometla s svojim zadnjim izpitom! Super stal, res je njuno delo prava paša za oči! Uspešno sta svoj krst prestala tudi Eva&Hillček, ki sta razturala v Ljubljani in Hill si je prislužil naziv reševalni pes! Še enkrat bi se rada zahvalila mojim puncam in fantom, ki so mi nesebično pomagali na treningih, se skrivali ob nemogočih razmerah in jim nikoli ni izginil nasmeh iz obraza, ki so dodatno prihajali na treninge, če sem želela kaj potrenirati...:) Največja zahvala pa gre Evi in Ani, ki sta resnično zasluženi, da sva danes tu kjer sva. Tisočkrat hvala!!! :))) In kot sva se že enkrat pogovarjale z Evo...ni naključje, da sva prvi izpit opravile v Tolminu in da je deževalo...tudi Eva ga je s svojim Mixom! :))))

Prve sanje in želje sva s Tio uresničile, vendar je to šele najin začetek in že strmiva k novim ciljem! :)

PRVI REŠEVALSKI IZPIT-R1

Najprej moram povedati, da svoje poročilo pišem že drugič danes, prejšni zapis se mi je izbrisal, najbrž ga še sam bog ne bi našel. :) Pa pojdimo še enkrat od začetka...

Slika: Anita Lučič



Pa da še nekaj jaz napišem o vseh občutkih in vtisih, ki so se dogajali ta vikend. V soboto sva se s Tio udeležili prvega ruševinskega izpita, ki sva ga opravljali na domačem terenu. Izpit nas je delalo 11 parov, na začetku smo opravljali poslušnost, nato so sledile ovire in na koncu iskanje. Sodila nam je Ana Viller, zelo uspešna hrvaška reševalka, ki je s svojo psičko Mono nanizala ogromno uspešnih rezultatov. Ano občudujem že kar nekaj časa, sploh ko sem prvič videla njeno delo z Mono, na splošno mi je način dela naših sosedov zelo blizu, uživam v gledanju njihovih treningov, saj imam vedno občutek, da pozitivna energija iz njih kar kipi. V glavnem, Anino sojenje je bilo fantastično, sicer strogo, vendar za moje pojme čisto realno in objektivno.
POLUŠNOST:
Zadnje na vrsti izmed vseh parov smo bile celjske cvetke, z delom sem bila na vrsti jaz prva, tako da sem mogla nekako prebiti led. Začeli sva s prosto vodljivostjo, Tia me je s prvimi koraki čisto presenetila, hodila je tako kot ona zna (zadnje čase se ji je začelo pri poleg malo muditi, ker je vedno mislila, da gre vajo "naprej", katera jo je čisto zasvojila), po cca. 10 metrih pa dva močna strela iz plašilke in Tia mi je zamrznila. Sploh si ne morete predstavljati, v kakšnem položaju sem se znašla...groza, Tia je začela zaostajati, je bila sicer blizu mene, vendar sem videla, da je čisto paf...Ana mi je svetovala, naj jo poskušam umiriti in to sem tudi počela, vendar kaj dosti ni pomagalo. Grozen občutek je, da ne moreš umiriti svojega psa, oziroma ko ga gledaš, kako se ti sesuje in nato dela še samo zato, ker te ima tako neznansko rad. In ko sem se ozrla okoli, ko sem videla vse obraze, mi je bilo še stokrat huje. Nato nama je nekako uspelo dokončati vse vaje, vajo plazenje in naprej je celo zelo dobro izvedla, ostale vaje pa so bile tako tako, primerne nastali situaciji. Po končanih vajah je še sledilo odlaganje, pri katerem nisem mogla pričakovati nekih čudežev. Prvi strel je Tia še odležala, pri drugem je začela puzati in tako je bilo na žalost vsega konec. Glavni cilj mi je bil potem, da spravim Tio k sebi, zato sem se odločila, da jo poskusim razvedriti kolikor se je pač dalo. Ko sva se vrnili navijačem, mi je bilo izredno hudo, ko sem videla njihove obraze, na njih nisem prepoznala razočaranje, ampak neverjetno žalost in sočtje. In ko sem videla Ano in Luno, ki sta šle proti izhodiščnem položaju in sem videla solzne oči Ane, ki mi je v istem trenutku začela govoriti kako ji je hudo, takrat sem se resnično zavedala, da me obkrožajo pravi prijatelji, ki mi privoščijo resnično srečo. Pa hudo mi je še bilo, ko sem mogla obvestiti našo Evo (izpitov se ni mogla udeležiti zaradi službe) in jo razočarati z rezultati. Ampak obljubim, da te bom enkrat sigurno razveselila! :) Na poslušnosti sva si prislužili 23 točk/50.
Tia se je po poslušnosti ekspresno pobrala, takoj ko je zagledala Xanine žogice in v trenutku je postačla stara Tia.


OVIRE:
Za ovire sem bila prepričana, da jih Tia zna narediti odlično in to je tudi na izpitu dokazala. Vse je šlo gladko, celo preskok je bil odličen, umirjena je bila med hojo čez neprijeten material, usedanje in hoja poleg je bila odlična, detaširanje je bilo itak "najino" (čeprav je na prvi mizi stala, na drugih dveh pa ležala), celo pri prenosu je počakala pri Aljažu in šele na moje povelje pridrvela k meni direktno v poleg. Zelo sva bili pohvaljeni od sodnice in tako sva si prislužili 49 točk/50. Pol točke sva izgubili pri gugalnici zaradi dodatnega povelja, pol točke pa zaradi mojega poljubčka pri prenosu (to naredim vedno na treningu in se mi ni niti sanjalo, da se tega ne sme). :) Vendar je ta poljubček bil vreden pol točke! :)


ISKANJE:
Iskanje mi niti ni skrbelo, zato sem šla na izpit čisto neobremenjena. Ko sem videla Tio kako je postala naspidirana ob gledanju ruševine, sem točno vedela, da bo punca znala opraviti tako kot se šika. Najprej sem se prijavila sodnici in se posvetovala z vodjo delovišča, v naslednji sekundi pa je Tia že drvela po kupih ruševin. V prvi minuti je našla prvega ponesrečenca, lajala sicer ni tako intenzivno kot ona sicer zna, to lahko pripišem najbrž temu, da nikoli nismo tako močno zapirali grobov. Najdbo sem takoj prijavila in že drvela k Tii, ki je veselo čakala, da mi pokaže kaj je našla. Nato sem jo od mesta najdbe poslala v drugo smer in Tia je zdrvela naprej iskat. Sama sem se vrnila na izhodiščni položaj, vendar me je še preden sem sploh prišla, presenetil Tiin lajež. V tretji minuti je našla drugega ponesrečenca in ga tudi precej suvereno nakazovala. Spet sem prijavila sodnici in hitro odhitela Tii. Ni kaj, bila sem tako ponosna na svojega psa. Spet sva bili pohvaljeni od sodnice, pohvalila je Tio kako zelo dobro usmerljiva je in na koncu sva si prislužili 183 točk/200. Juhuhhhuhu, če pa res tako radi iščeva! :)))


Na koncu bi se rada zahvalila vsem najinim prijateljem, ki nama stojijo ob strani v dobrem in malo manj dobrem. Neverjetno je kako se je vse dotaknila najina situacija, dobila sem veliko dobrih usmeritev in nasvetov, kako rešiti nastalo situacijo. Hvala tudi vsem markerjem, zapisnikarjem, navijačem, snemalcem, "starim mačkom"- vzdušje je bilo resnično pozitivno naelektreno! In nenazadnje moram pohvaliti naše punce, Nedo&Xano za neverjetno poslušnost in ovire (še danes se mi cedijo sline), Ano&Luno enostavno zato, ker sta dva velika sončka s pravo mero poguma, in seveda Mojco&Reyo, ki nikoli nista obupali in gledali na to, kaj drugi mislijo. Iskrene čestitke tudi Katji in Cvetki, ki sta s svojima črnima lepoticama dokazali, da sta iz pravega testa in edini od 11 parov uspešno prestali celoten izpit.


Midve s Tio pa bova začeli povsod zraven jemati najino novo najboljšo novo prijateljico- plašilko! :))) Seveda bom poskusila vse kar je v moji moči, da se znebiva tega strahu in da bo potem do izraza prišlo najino delo, v katerega sva resnično vložili kar nekaj truda. Upam, da nama bo skupaj z najinimi dobrimi prijatelji uspelo, če pa ne- imava še vedno tisoč možnosti in priložnosti. Vsekakor pa nočem izgubiti svojega zlatega borderja, ki paradira po poligonu poleg z visoko dvignjenim repom kot da bi bila samojed, ko jo komaj spravim dol iz poligona, ko bi ona še vedno delala ali pa, ko vsem psom kaže zobe, če jo poskušajo zmotiti med vajami na poligonu. Bravo moja zlata Tia, v soboto si dokazala, da si prava borka!