Najin poligon! ;)

Jutri bo moja Tia stara 17 mesecev, joj kako čas beži, včasih kar ne morem verjeti, da je tako hitro minilo. In zakaj je tako? Ker uživam z njo vsak dan; na sprehodih po dežju ob Savinji, ko ni okoli žive duše, midve pa se igrava z njeno kuro, ko ji mečem žogice, ko trenirava poslušnost in ovire, ko jo gledam, kako se ji zmeša ko gre "iskat", ko ob večerih poležavamo, ko se me ob vsakem prihodu razveseli, pa čeprav sem šla samo v kamro po sesalec, ko jo vidim, kako divja z ostalimi psi,...zdaj sem popolnoma prepričana, da nikoli več ne bom brez psa! ;)


Ta teden me je malo izdalo zdravje, vendar sva kljub temu odšli dvakrat na poligon in danes naju že čaka tretji trening. In kaj so moji nauki za ta teden?
1. vedno poslušaj Evo :))))
2. vajo naprej delaj vedno na koncu treninga!

Malo za hec, ampak veliko za res. Da malo razložim...Najino delo je ocenjevala Eva in ona vidi stvari, ki jih sama ne bi nikoli. Tako sem dobila dober napotek pa izboljšanje plazenja, sicer ga Tia glede na to koliko časa se ga učiva, zelo dobro dela, vendar je Eva mene opozorila, da se prehitro ustavljam in vračam na začetni položaj. In kaj se zgodi ko delamo na Evin način? Vse skupaj odlično izpade. :)
Evi sva tudi pokazali vajo "stoj", sicer je bilo dokaj v redu, samo spet sem jaz nekaj mučkala in ko sva vajo ponovili po njenih napotkih, je Tia izpeljala vse 100%, tako da sem posumila, da z Evo na skrivaj trenirata ali pa je vmes med njima ena posebna telepatija. :))) Drugače je vsa poslušnost zelo dobra, zdaj poskušava podaljševati čas same vaje in jo ne nagrajujem več za vsako malo stvar. Pri vaji aport sem izbrala rokavico, ki je napolnjena z Gregatovimi starimi štumfi :)))), je kar velika rokavica za Tio, bova videli, kako bo šlo. Zaenkrat jo prinese, mogoče jo med nošenjem parkrat ubije...:)))
In za konec vaja naprej- imam poseben pripomoček, "tarčo", na katero sem začela učiti to vajo, najprej z dotikom, nato sem se jaz oddaljevala od tarče, na tarčo sem postavila igračo in poslala Tio ponjo. Tako sva nekako osvojili ta "naprej", zdaj se Tii čisto utrga, ko ji rečem, da greva "naprej", zgleda, da je to res nagrada za pse. Vaja naprej se dela na izpitih vedno na koncu in izgleda nekako tako: iz izhodiščne točke približno 10 korakov poleg, potem pošlješ psa naprej, po cca. 40 metrih se pes na tvoje povelje uleže. V glavnem Tia komaj čaka, da dobi moje povelje "naprej" in je temu primerno "bordersko napeta", zato tistih 10 korakov hodi kot da sva skregani! :)))) In zaradi tega morava vedno delati vajo naprej na koncu, ker dejansko to vajo izvajaš na koncu poslušnosti in tako pes ne bo v pričakovanju za povelje "naprej" med prosto vodlivostjo, vajami v gibanju,... In kdo mi je to vse povedal? Trikrat lahko ugibaš... Eva!!!! :)





Tako, danes je uradni trening reševalcev in danes bova trenirali stvari, ki jih sami ne moreva, to so prenos in skupino, malo bova povadili plazenje in vaje v gibanju ter prinašanje predmeta. Juhu, komaj čakam! :)

Naporen vikend v Gotenici! :)))

Ja, naporen je bil v vseh pogledih. Ampak sem ga preživela, bilo pa je res nepozabno, super družba, nova poznanstva in predvsem nova znanja. Trije dnevi z reševalci ne morejo obetati nič drugega kot nepozaben vikend, to je garancija. V petek popoldne smo se celjanke nabasale v avto, seveda smo imele prtljage kot da se odpravljamo na morje za štirinajst dni. Klasično, to smo pač ženske in pri tem nam ni pomoči. :)





V petek zvečer smo imeli prva predavanja orientacije, kjer smo se spoznali z osnovnimi pojmi, nato pa so sledila druženja po sobah. Čeprav smo se punce želele nekoliko naspati, nam to ni ratalo, zato pa smo vsem to vrnile naslednjo noč. V soboto smo nadaljevali s predavanji, po kosilu pa smo prenesli novo nastalo znanje v praktične namene. Če povzamem na kratko; na karte smo vrisali kontrolne točke, katere smo s pomočjo kompasa potem tudi našli. In proti vsem pričakovanju (kako težka je orientacija), mi je kar nekaj stvari jasnih in jih razumem. Moram pa pohvaliti našega predavatelja g. Skavta, ki nas je tri dni prenašal, njegov način predavanja je strašno zanimiv, saj ima ogromno humornih vložkov, kar mu je zagotavljalo, da nikoli ni izgubil naše pozornosti. Res, en super človek z zanimivimi pogledi. :) Ja, to naše tavanje na terenu pa so rešili naši starejši vzorniki, ki so nas prišli iskati s kombiji, saj se je že nočilo in nekaj energije smo morali privarčevati za večer. Večer je bil poln smeha, saj smo začetniki pripravili presenečenje starim mačkom, tako so morali malo obnoviti znanje prve pomoči, vrvne tehnike in orientacije. Lahko rečem, da so izvrstno sodelovali in se počteno nasmejali, začetniki pa bodo dobili dvojno dozo nazaj na lavinskem tečaju na Vršiču (katerega se mi ne bomo udeležili, juhuhuhu-ker bi bilo sigurno naporno, naslednje leto pa sigurno). :)







V glavnem, kot vedno, noč je prehitro minila in jutro se je prikazalo prezgodaj, kar smo občutili na svoji koži. V nedeljo smo še naredili eno terensko vajo, nato pa je sledila analiza vikenda, kjer smo se vsi strinjali z uspešnostjo celotnega vikenda.





Upam, da se naslednje leto spet vidimo v Gotenici, vendar takrat v drugi skupini in seveda s Tio! :)

UGANKA!

Feel so good I feel so fine
Love that little lady always on my mind
She gives me lovin' every night and day
Never gonna leave her
Never going away

Someone to love me
You know she makes me feel alright
Someone to need me
Love me every single night

Feel so happy since I met that girl
When we're making love, It's something out of this world
Feels so good to know that she's all mine
Going to love that woman 'till the end of time

Someone to live for
Love me 'till the end of time
She makes me feel happy
It's good to know that she's all mine


I am the world that hides
The universe of secret obtains
Destruction of the empty spaces
Here's my one and only prayer
I lived a thousand times
I found out what it means to be believed
The thoughts and images
The unborn child that never was conceived
You gotta believe me!
Hey! I'm talkin' to you!
Well, I know it’s hard for you
To know the reason why
And I know you'll understand
When it's time to die
I don't believe the knife you have
Will be the only one
You have to let your body sleep
To let your soul live on, Ha Ha!!

Feel so happy since I met that girl
When we're making love, it's something out of this world
Feel so good to know that she's all mine
Gonna love that woman till the end of time

Someone to live for, love me till the end of time!
She makes me feel happy, it's good to know she's all mine,
She's all mine, yeah!





Kakšno vezo ima ta pesem z nama s Tio? :)))) Tia je po njej dobila ime, torej Sabbra Cadabra (Tiino rodovniško ime) je dokaj znana pesem skupine Black Sabbath, kasneje pa so jo priredila Metallica. Zanimivo, ni kaj...čarobno ime za čarobno bitje!:)

NAPREDUJEMO!!! :)))

Danes se javljam direktno po treningu, ker sem pravkar na kavču, pri nogah pa mi dela družbo Tia (ki je seveda koma utrujena) in razmišljam o današnjem super treningu. Pa saj je vsak torek in petek super trening, vse stvari v življenju so takšne kot jih pač želiš videti! :)

Ker se približuje april in z njim tudi po vsej verjetnosti najin prvi izpit, sva z našo Evo nagruntali, da bi danes lahko naredili pravo izpitno situacijo, poudarek pa je bil na tem, da pri obeh markerjih ni bilo nagrade v obliki hrane ali igrače, prav tako sem prišla zraven mesta, kjer je lajala Tia in tudi pomagala "ponesrečencu"! :) In Tia je cel plan izpeljala super, na začetku sem jo pred iskanjem dala na "sedi", da se je malo umirila,pa tudi zato, da bo znala nastopati pred sodnikom, da ne bova dobili na začetku črno piko. :) V glavnem z njenim delom sem bila zelo zadovoljna, pri prvem iskanju je še vedno malo preveč vzhičena, kar se izraža z njenimi posebnimi zvoki :), vendar je našla markerja brez problema, tudi njeno lajanje na zaprte markerje je malo bolj drugačno kot na odprte, ampak to je čisto normalno in na tem bomo poskusili delati, prav tako pa obe potrebujeva še veliiikkkooo novih izkušenj, ki so najboljša šola! V glavnem, danes mi je bilo najbolj všeč to, da ni izgubila nič motivacije za drugo iskanje, čeprav ni bilo nagrade pri prvem iskanju, še vedno je bila željna akcije. Sicer je gledala malo pisano po drugem uspešnem iskanju, ko spet ni bilo nobene nagrade, razen mojega "bravvvvooooo, pridnnnnnnnaa", vendar bi po mojem mnenju šla naprej iskat brez problema (do konca za igračo). Po koncu iskanja je sledil pobeg in zaslužena igra, seveda si je potem dala "duška"! Pri naslednji rundi smo naredili malo lažje iskanje, delali smo na finesah, prvo je bilo iskanje z motivacijo na zaprti grob, pustila sem, da je Tia lajala res dolgo časa, počasi sem se ji približevala in dosegla to, da je bila ves čas skoncentrirana na markerja, v drugo pa smo naredili iskanje z motivacijo v temo, kar je danes začuda opravila s svetlobno hitrostjo, ker drugače še ni čisto sigurna v temi in dela bolj previdno kot je njej v navadi.

Torej, za nami je spet en super trening, ki ti naredi takšne lušte, da komaj čakaš in dočakaš naslednjega! :) Edino ena temna točka danes je naš majster iz Začreta, ki nam rad pripravlja različna presenečenja in danes je nastradala Barbarina bunda...eh, kaj češ, s tem majstrom so vsak drugi teden problemi, ker je v njegovi navadi, da si jih rad sam ustvarja, poslušamo ali občutimo pa jih mi. Na žalost je tako, da moraš pač veliko stvari vzeti v zakup! :)


Bogu zaupamo tako, kot zaupa pes človeku. Dovolj je žvižg in pes priteče. Kamorkoli greš, ti veselo sledi. Brez vprašanj, brez razmišljanja. Tudi na konec sveta.
- ANDREJ SISJAVSKIJ -



Psu lahko poveš kakršnokoli neumnost pa te bo kljub temu pogledal in si mislil "Ljubi bog, kako si pameten. Sam ne bi nikoli prišel do tega spoznanja!" - DAVE BARRY -


Ni nam potrebno zaslužiti si njegove zvestobe in prijateljstva. Rojen je za to, da bo naš prijatelj. Ko so njegove oči še vedno zaprte, že verjame v nas. Še preden se je rodil, se je že predal človeku. - MAURICE MAETERLINCK -

Nesojeni krempeljčki! :)

Ja, spet se nama je zlomil. Ne moreš verjeti, kakšnih 14 dni je bilo miru, včeraj pa spet dan D! Uboga Tia, se mi že pošteno smili, sam ko ne moreš pomagati, razen če psa zapreš v stanovanje in ga voziš samo lulat in kakat, pa še to v naročju! :)
Kar pa mi je najbolj zanimivo pri vsemu temu, je, da se njeni krempeljčki ne zlomijo na treningih, ko drvi po steklu, trskah, jeklu,...ko ima nemogoče ideje in se požene na vse ali nič...ne, njej se krempelj zlomi na sprehodu, ko niti ne divja tako pretirano! Takrat, ko najmanj pričakuješ stvari, takrat se najraje zgodijo!
Eh, sej bo, sem se pač sprijaznila, da ima bolj krhke kremplje (tipični ženski problemi kaj češ), danes sva bili pri veterinarju in hvala bogu, da ni prehudo! Dobili sva tablete Dermatin, ki baje malo izboljšajo stanje, par dni morava paziti na sprehodih (danes sva morali izpustiti trening iskanja...ggggrrrr), povijati pa nama ni potrebno tačke, ker ni tako v živo odlomljeno! Zdaj pa vsi držte pesti, da bova imeli nekaj časa mir, ker tole je napotno za obe! Ampak midve sva borke, ne obupava kar tako! :)))
Aja, pa boga revica moja je bila danes cepljena proti steklini, za nameček pa so ji še spraznili analne žleze! Kar predstavljajte si, kako z veseljem gre k veterinarju, čisto je izgubila dobro vero v njih! ;)

BORDER COLLIE

Ja, čisto so me prevzeli. Mislim, da sem našla svojo doživljensko pasmo. Očarali so me že, ko sem zbirala literaturo o njih, a ko sem končno dobila čisto svojega, pa so me dokončno osvojili. Pa saj mi je dejansko zelo veliko pasem všeč, sploh posamezni predstavniki, ampak borderji pri meni zasedajo prvo mesto. In kaj mi je tako všeč pri njih? Prvo kot prvo, njihova navezanost na gospodarja, oziroma njihova stalna pripravljenost ustreči gospodarju, njihova neverjetna motivacija za delo, želja po akciji, njihova neutrudljivost, ko bi šli čez vse meje, njihova gibčnost, eksplozivnost,...to da so vedno pripravljeni za delo, po drugi strani pa se znajo tako zelo umiriti in so skoraj neopazni...še bi lahko naštevala...vem, da se takšen pes ne rodi, ampak ga dobiš s primerno socializacijo...in ni ga boljšega kot socializiran border collie! ;)
Vsake oči imajo svojega malarja in moje vidijo borderja! :)

Pa še slika dveh najlepših predstavnikov te pasme, eden je čisto moj, za drugega pa lahko rečem, da je čisto malo tudi moj! ;) Njegova lastnica me bo razumela...:)))))))))

Najina obsedenost! :)

Ja, priznam, sigurno sem zasvojena z reševanjem. Kako vem? Ker nikoli nisem razmišlala v smeri, da ne bi šla na trening, da ne bi šla vsaj markirat, da se ne bi peljala 200 km stran na trening...Prej bi prestavile vse druge obveznosti, ovira mi ni bil ne hud mraz, ne pretirano deževje, huda vročina...vedno grem z veseljem na trening. Tudi če bi že nekako želela, najbrž ne bi našla dovolj dober razlog, da bom izpustila trening. Res nekaj najlepšega je, ko počneš s svojim psom nekaj, v čemer oba vidno uživata.



Pa da malo razložim, kako potekajo najini reševalski treningi. Ob torkih vadimo iskanje na ruševini ali v gozdu (pozimi delamo veliko več na ruševini), petki pa so rezervirani za poslušnost in ovire na našem poligonu. S Tio se udeležujeva treningov od njenega osmega tedna, tako da sva začeli trenirati takoj ob njenem prihodu. Prve mesece je vse bolj temeljilo na pravilni igri, veliko sva se igrali, prav tako pa se je igrala z vsemi v društvu. Sledili so moji krajši pobegi, seveda me je vedno šla z veseljem iskat. Kar kmalu so se ji začeli skrivati drugi, z vesljem jih je vedno poiskala, za nagrado pa je dobila veliko dozo igre. Počasi smo ji iskanje oteževali z raznimi ovirami, podaljševali smo razdaljo, navajali smo jo na temo, sprehajala se je po neprijetnem materialu,...S poslušnostjo sva tudi začeli zgodaj, pomagali sva si s klikerjem, najprej sva se osnovne vaje naučile doma, potem sva jih vadile na poligonu. Vsak teden sva dodajali nove stvari, stare vaje pa sva izboljševale.



Glede na to, da se misliva v bližnji prihodnosti udeležiti najinega prvega izpita, bom zapisala, kako nama gre posamezna disciplina. :)

ISKANJE:
Trenutno Tia vedno išče dve osebi, počasi jo navajamo na oba iskanja brez motivacije, na zadnjem treningu smo kombinirali nagrado, da se počasi navadi na izpitno situacijo, še vedno pa delamo veliko iskanj z motivacijo. Tia ima vedno ogromno motivacije za delat, mislim celo, da jo ima včasih preveč, zato jo pred prvim iskanjem ne smem preveč spodbujat, ker se ji čisto utrga. :) Tisti, ki jo spremljate na treningih, veste, o čem govorim.:) Zanjo je že njena "iskalna" ovratnica znak, da gre iskat in to je čisto dovolj motivacije zanjo. Zaenkrat z ničemer nima posebnih težav, včasih nas zelo preseneča s svojimi idejami (kako zleze na nemogoča mesta, kako preskoči določeno stvar,...). Z njenim oblajanjem sem tudi zelo zadovoljna, več moramo vaditi oblajanje na zaprte markerje, ker na njih laja drugače kot na odprte (to je običajno, saj psa učimo prebijanje do markerja, zato vedno išče pot da bi prišel čim bližje), drugače pa se mi zdi, da si bo s treningi pridobivala vedno nove izkušnje. Zato je tudi zelo dobro, da se odpeljemo v kakšno drugo društvo na trening in da je dana v čisto novo situacijo. Je pa zanimivo, kako se pes navadi nekakšnega rituala, ki ga ponavljaš pred iskanjem. Točno ve, kaj ga čaka, kako mora opraviti in kaj sledi za nagrado.




POSLUŠNOST:
Z veseljem lahko povem, da mi je s Tio v največji užitek delati poslušnost. Ko ji dam gor njeno kovinsko ovratnico, pade v svoj svet. Vidim, da je tudi njej čisti žur delati vaje, posebno zaradi slastnih hrenovk, sirčka in posebne. Vsi, ki poznate Tio, veste kakšen požeruh je. To je neverjetno, ona bi z največjim veseljem delala po zajtrku ali po večerji, pri njej ne igra vloge, ona bi lahko vedno ŠE jedla! V glavnem, zaenkrat sva se naučili poleg ( prosto vodljivost), odlaganje, sedi v gibanju, prostor v gibanju, prinašanje predmeta, prihod k vodniku, osnovni položaj poleg,...ne vem mogoče sem kaj pozabila. Trenutno pa izpopolnjujeva plazenje, sva v fazi učenja vaje stoj in vaje naprej. Potem pa znava vse vaje za izpitno poslušnost, juhej! :)




OVIRE:Tia že zna vse ovire, največ preglavic ji dela lestev, ker imava rahel problemček...in sicer ko se Tia nekaj nauči in misli da zna, ponavadi začne vedno hitreje izvajati vaje (pri poslušnosti to gre, pri ovirah pa ne)...tako da večkrat pade iz lojtre ( pri tej oviri pes res ne more hiteti zaradi težavnosti). Ampak najbolj všeč mi je pri njej njena vzrajnost, ko se zelo grdo razleti in pade, ampak ona ne odneha. Ponovno gre na lestev in poskuša dokončati vajo. Malo problemov imava pri hoji po neprijetnem materialu, ker se ji spet malo mudi in namesto da bi počasi prestopala ovire, jih ona preskakuje in tako me malo prehiteva. Ampak imava zdaj tudi rešitev za to. Najina najljubša vaja pa je detaširanje, Tia ga je osvojila zelo kmalu, prav tako pa to vajo najraje delam z njo. Kako piči na mize, se v skoku že skoraj uleže na njih in čaka na naslednje povelje. Madonca, sem ponosna! :)

V glavnem mislim, da sva na pravi poti in da se drživa prave smeri! Upam, da se bova še veliko naučili in doživele veliko zanimivih izkušenj, jaz kot vodnica in Tia kot moj reševalski partner. V prihodnosti naju čaka kar nekaj izpitov, preizkušenj, upam da tudi tekem in resničnih akcij!

TIA

Kot se spodobi za začetek, moram nekaj besed nameniti svoji ljubezni na štirih tačkah-Tii. Kako se je vsa zgodba začela, kako sem se odločila za nakup psa, kako sem pristala med reševalci in navsezadnje kako sva se s Tio "našli"?



Zgodba se začne v mojem zgodnjem otroštvu, ko sem gledala več oddaj o živalih kot pa risank. Zahvala gre moji mami, ki je velika, če ne največja ljubiteljica vseh živih bitij in tako je seveda to ljubezen vcepila tudi svoji hčerki. Od kar pomnim, so me v mojem življenju obdajale različne živali,tako smo imeli doma dva dobermana, papagaje, zajčke, hrčke, morske prašičke in seveda mačke. Zaradi mojega ukvarjanja s plavanjem nisem nikoli imela "svojega" psa, čeprav sem jih oboževala. Še posebej sem bila zaljubljena v bratrančevo gladkodlako prinašalko Taro, ki je bila zelo uspešna reševalka. Tako sem v družini občudovala bratranca in njegovo psičko, ki sta bila predana reševanju in sta v njem neizmerno uživala. Že takrat sem vedela, da se bom nekoč tudi jaz ukvarjala s to dejavnostjo, le vprašanje časa je bilo, kdaj se bom odločila za nakup psa.

Tara:


In tudi ta povod se je zgodil kot strela z jasnega. Poleti 2005 sem preživljala svoj dopust v Baški na Hrvaškem, ko sem zagledala čudovito črno-belo bitje. In kaj me je najbolj fasciniralo na tem psu? Njegov lastnik se je potapljal, pes mu je po vseh nemogočih skalah sledil, ni se menil za ostale ljudi in pse, le spremljal je svojega lastnika. Seveda nisem imela pojma, za katero pasmo gre, vendar mi ideja ni dala miru in tako sem brskala na internetu in tako uradno spoznala svojo "usodno" pasmo- mejni škotski ovčar, velikokrat bolje poznano kot borderski ovčar. Ko sem začela prebirati gradiva o borderjih, sem se vedno bolj zaljubljala v to pasmo in po pregovarjanju svojih domačih sem se konec leta 2007 začela zanimati za legla. In tako sem spoznala Simona in Manjo ter seveda njuno psičko Bay.

Bayči:



Po dolgih pogovorih in Simonovih iskrenih besedah sem se odločila (pa tudi ko sem videla kako pase Bay, to me je čisto prevzelo), da vzamem psičko pri njemu. Posebej moram še poudariti, da se je Bay začela goniti namesto v aprilu šele v juliju, tako da se mi je čakanje zdelo kot cela večnost. Veselo novico, da je Bay breja, sem izvedela na 2300 metrih, ko sem se vračala s Turske gore. Potem se je začelo veliko pričakovanje, najbrž mi ni potrebno razlagati, da sem bila vsak drugi dan v pasji trgovini, da sem dva meseca pred kotitvijo že vozila boks v avtu, da sem že imela pripravljeno hrano, posteljo, 3 pare povodcev,... Vem, da je noro, vendar srečo in pričakovanje je potrebno malo potešiti. In tako je prišel na vrsto 27.09.2008, ko je prišla na svet mala Tia.

Tia ob rojstvu:


Tudi zgodba o tem, kako sem izbrala Tio, je zelo zanimiva in me še sedaj spravlja v smeh. Vedno sem sanjala o tipičnem borderskem ovčarju, ki ima klasično obarvano masko na obrazo, zato me Tia sploh ni pritegnila na začetku. Celo izjavila sem, da nočem Tie in pa rodovniškega imena Sabbra Cadabra (imena so bila izbrana že ob rojstvu, le dodeliti jih je bilo potrebno posameznim psom). In kaj sem dobila? Črno obarvano masko z imenom Sabbra Cadabra. Hvala bogu, da sem poslušala Simona, ki mi je že od tretjega tedna govoril o Tii, da je ustvarjena za mene. In lahko rečem, da mi nikoli ni bilo žal niti za sekundo, niti pomisliti nočem, da bi se obrnilo drugače. Tia je prekrasena psička, ki je stalno v pogonu, željna akcije z menoj, vedno pripravljena delati, me ima vedno na "očeh",... v glavnem mislim, da imam neverjetnega življenjskega sopotnika, s katerim naju še čaka ogromno dogodivščin na različnih področjih! Saj veste, za vsakega lastnika je njegov pes najboljši in prav je tako! ;)

PA GA KONČNO IMAM TUDI JAZ! :)

Svoj blog namreč! ;)
Dolgo je bila želja, vendar se nikakor nisem znala zraven spraviti sama.Z veseljem sem prebirala bloge svojih prijateljev in zraven uživala, včasih sem si kakšen zapisek sestavila v glavi, vendar kaj ko nikoli nisem začela dejansko pisati in ustvarjati. Vedno je bilo polno zamisli v glavi, tako da je zdaj skrajni čas, da jih začnem prelivati na blog.
In o čem sem se odločila pisati? Najbrž se bodo stvari spreminjale iz dneva v dan,sigurno pa bo največ govora o moji psički Tii in najinih prijateljih, ki naju obkrožajo. Veliko bo govora o najini veliki ljubezni, kateri sva obe predani "že" dobro leto, torej o reševanju, pa seveda o najinih treningih, izpitih,potepih, padcih in vzponih,... Trudila si bom zapisati vse najpomembnejše stvari, seveda skozi "moje oči".

To bo za dober začetek čisto dovolj, zdaj pa šibam na reševalski trening! :)