ponedeljek, 15. november 2010

Prva iskalna akcija

V soboto, 13.11.2010 sva s Tio sodelovali v najini prvi iskalni akciji. V Območne enote sva razporejeni šele en teden, tako da naju je klic prav presenetil. Ob sedmi uri zjutraj naju je poklical Miloš, ko sem zagledala izpisano ime na telefonu, se mi ni niti sanjalo, za kaj naj bi se šlo. Pa Miloš iz prve reče, da je iskalna akcija v okolici Metlike in če grem. Seveda da grem, brez pomislekov. So me pa preplavili zelo zanimivi občutki, srce mi je začelo razbijati, saj sem se zavedala, da gre tokrat zares (da to ne bo še en trening), po drugi strani pa sem začutila nekakšno odgovornost, ki jo nosiš ko se udeležiš iskalke. Veš, da ena družina trepeta za svojim družinskim članom in ti želiš na svoj najboljši način pomagati. Klicani smo bili vsi vodniki z opravljenim izpitom IRP/PO in ki smo razvrščeni v Območne enote, tako sta se iz našega društva odpravila še Zoran in Blaž(Polona in Boris se zaradi obveznosti nista mogla udeležiti). Po končanem klicu sem si hitro pripravili vso potrebno opremo, vzela Tio, sproti še pobrala Zorana in Loka in že sva drvela proti Metliki. Dobili smo se na policijski postaji Metlika, kjer smo dobili dodatne napotke. Po slabih dveh urah vožnje sva prišla v Metliko, kjer sva srečala še Nejca in po nekaj dobrih napotkov domačinov smo našli izhodiščno točko iskanja. Pri gasilskem domu v vasi Krasine smo dobili informacije kdo je pogrešan, v kaj je oblečen in kje je bil nazadnje viden, prav tako pa zemljevid kraja. Razdeljeni smo bili v tri skupine, ljubljanski del ekipe je že pred nami začel z iskanjem, nam pa je vodja iskalne akcije dodelil iskalno območje. Najprej smo mogli pregledati velik del travnikov in njiv v vasi, medtem so policisti dobili svežo informacijo kje je bil pogrešani nazadnje viden s kolesom. Hitro smo pohiteli na to mesto in začeli z iskanjem. Pot nas je vodila skozi gozd do letališča. V naši ekipi so moči združili pri iskanju gasilci in policisti, tako, da smo sproti določevali smer iskanja, tudi po zaslugi domačinov, ki so nam zelo pomagali. Vedno sem imela pomisleke kako naj se jaz obnašam do Tie v iskalni akciji, saj to ni trening, kjer maksimalno išče 15 minut in potem dobi nagrado. Problem je namreč, da so borderji po naravi in karakterju precej drugačni od ostalih pasem. Čeprav je veliko reševalcev mnenja, da psi reševalci pač vedno oblajajo osebo v ležeči ali sedeči poziciji in da psom sploh ni potrebno posebej poveljevati išči, sem vedela, da je je pri mojemu psu nekoliko drugače. Tia namreč ni pes, ki bi jo zanimali drugi ljudje(razen ko išče), tako da ko grem jaz z njo na sprehod, mi ona raje nosi palčke oz. je vedno orientirana na mene, ne hodi do tujcev in jih ovohava, dejansko sploh ne pokaže nobene interesa(razen če imajo kaj slastnega v rokah :), tako da ima po moje ona čisto ločena svetova v smislu DELAM in sem pod komando-NE DELAM. Če ji ne bi dala nobenega povelja, bi najbrž po gozdu hodila za menoj, mi prinesla kašno palico ali storž, kaj veliko se ne bi oddaljevala od mene, tega pa si ne morem privoščiti v iskalni akciji(oziroma kakršnihkoli poskusov). Je pa res, da je že vedela, kaj se dogaja po moji opremi (kombinezon, nahrbtnik, čelada,...), tako da sem ji pred iskanjem nadela ovratnico in jo izpustila ter rekla "išči". Seveda je norela po gozdu, šnofkala in iskala sledi. Moram reči, da sem bila izredno presenečena nad njo, sploh ni v celem času izgubila motivacije (iskali smo dobro uro), vedno ko je dobila kaj v nos, je šla pogledati, včasih je ni bilo na spregled tudi par minut...sicer ni bilo to iskanje kakšno imava midve narejeno za izpit, nisem je usmerjala, razen v primeru, ko se mi je zdelo dobro, da preišče kakšen del,drugače pa je po svoje pregledovala, jaz pa sem pregledovala gozd in spremljala njeno obnašanje. Po koncu iskanje sem jo komaj ustavila, ona bi še vedno delala, seveda če pa še ni dobila svoje nagrade. Vesela sem tudi, da jo ni zmotil niti helikopter, ki je letel nad nami. Kmalu smo dobili informacijo, da sta naša Blaž in Rudi našla pogrešanega (ki je bil v dobrem stanju razen tega, da je bil zelo lačen in žejen) in veselje je bilo več kot očitno. Bravo, bravo in še enkrat bravo!!! Veselja se ob takšnem trenutku ne da opisati. To je res najlepši možen zaključek kar si ga lahko predstavljaš v iskalni akciji. Ko bi le vedno bilo tako... Na koncu smo se vsi sodelujoči dobili pri gasilskem domu, z Blažem sva drug drugemu naredila motivacijo, tako da sta psa končno prišla do svoje igrače :). Brat pogrešanega je vse sodelujoče v akciji povabil na pijačo. Ne bom pozabila izraza v njegovih očeh in veselja ob bratovi vrnitvi. Končno sem doživela v praksi možnost, da pokaževa s Tio, za kaj sploh trenirava in res ko sodeluješ v takšni akciji, si nedvomno ponosen nase, na svojega psa in svoje reševalske kolege. Odlična izkušnja, še danes čutim mravljince po celem telesu.

Iz časopisa:
http://24ur.com/novice/crna-kronika/pri-metliki-pogresan-70-letnik.html