Najina obsedenost! :)

Ja, priznam, sigurno sem zasvojena z reševanjem. Kako vem? Ker nikoli nisem razmišlala v smeri, da ne bi šla na trening, da ne bi šla vsaj markirat, da se ne bi peljala 200 km stran na trening...Prej bi prestavile vse druge obveznosti, ovira mi ni bil ne hud mraz, ne pretirano deževje, huda vročina...vedno grem z veseljem na trening. Tudi če bi že nekako želela, najbrž ne bi našla dovolj dober razlog, da bom izpustila trening. Res nekaj najlepšega je, ko počneš s svojim psom nekaj, v čemer oba vidno uživata.



Pa da malo razložim, kako potekajo najini reševalski treningi. Ob torkih vadimo iskanje na ruševini ali v gozdu (pozimi delamo veliko več na ruševini), petki pa so rezervirani za poslušnost in ovire na našem poligonu. S Tio se udeležujeva treningov od njenega osmega tedna, tako da sva začeli trenirati takoj ob njenem prihodu. Prve mesece je vse bolj temeljilo na pravilni igri, veliko sva se igrali, prav tako pa se je igrala z vsemi v društvu. Sledili so moji krajši pobegi, seveda me je vedno šla z veseljem iskat. Kar kmalu so se ji začeli skrivati drugi, z vesljem jih je vedno poiskala, za nagrado pa je dobila veliko dozo igre. Počasi smo ji iskanje oteževali z raznimi ovirami, podaljševali smo razdaljo, navajali smo jo na temo, sprehajala se je po neprijetnem materialu,...S poslušnostjo sva tudi začeli zgodaj, pomagali sva si s klikerjem, najprej sva se osnovne vaje naučile doma, potem sva jih vadile na poligonu. Vsak teden sva dodajali nove stvari, stare vaje pa sva izboljševale.



Glede na to, da se misliva v bližnji prihodnosti udeležiti najinega prvega izpita, bom zapisala, kako nama gre posamezna disciplina. :)

ISKANJE:
Trenutno Tia vedno išče dve osebi, počasi jo navajamo na oba iskanja brez motivacije, na zadnjem treningu smo kombinirali nagrado, da se počasi navadi na izpitno situacijo, še vedno pa delamo veliko iskanj z motivacijo. Tia ima vedno ogromno motivacije za delat, mislim celo, da jo ima včasih preveč, zato jo pred prvim iskanjem ne smem preveč spodbujat, ker se ji čisto utrga. :) Tisti, ki jo spremljate na treningih, veste, o čem govorim.:) Zanjo je že njena "iskalna" ovratnica znak, da gre iskat in to je čisto dovolj motivacije zanjo. Zaenkrat z ničemer nima posebnih težav, včasih nas zelo preseneča s svojimi idejami (kako zleze na nemogoča mesta, kako preskoči določeno stvar,...). Z njenim oblajanjem sem tudi zelo zadovoljna, več moramo vaditi oblajanje na zaprte markerje, ker na njih laja drugače kot na odprte (to je običajno, saj psa učimo prebijanje do markerja, zato vedno išče pot da bi prišel čim bližje), drugače pa se mi zdi, da si bo s treningi pridobivala vedno nove izkušnje. Zato je tudi zelo dobro, da se odpeljemo v kakšno drugo društvo na trening in da je dana v čisto novo situacijo. Je pa zanimivo, kako se pes navadi nekakšnega rituala, ki ga ponavljaš pred iskanjem. Točno ve, kaj ga čaka, kako mora opraviti in kaj sledi za nagrado.




POSLUŠNOST:
Z veseljem lahko povem, da mi je s Tio v največji užitek delati poslušnost. Ko ji dam gor njeno kovinsko ovratnico, pade v svoj svet. Vidim, da je tudi njej čisti žur delati vaje, posebno zaradi slastnih hrenovk, sirčka in posebne. Vsi, ki poznate Tio, veste kakšen požeruh je. To je neverjetno, ona bi z največjim veseljem delala po zajtrku ali po večerji, pri njej ne igra vloge, ona bi lahko vedno ŠE jedla! V glavnem, zaenkrat sva se naučili poleg ( prosto vodljivost), odlaganje, sedi v gibanju, prostor v gibanju, prinašanje predmeta, prihod k vodniku, osnovni položaj poleg,...ne vem mogoče sem kaj pozabila. Trenutno pa izpopolnjujeva plazenje, sva v fazi učenja vaje stoj in vaje naprej. Potem pa znava vse vaje za izpitno poslušnost, juhej! :)




OVIRE:Tia že zna vse ovire, največ preglavic ji dela lestev, ker imava rahel problemček...in sicer ko se Tia nekaj nauči in misli da zna, ponavadi začne vedno hitreje izvajati vaje (pri poslušnosti to gre, pri ovirah pa ne)...tako da večkrat pade iz lojtre ( pri tej oviri pes res ne more hiteti zaradi težavnosti). Ampak najbolj všeč mi je pri njej njena vzrajnost, ko se zelo grdo razleti in pade, ampak ona ne odneha. Ponovno gre na lestev in poskuša dokončati vajo. Malo problemov imava pri hoji po neprijetnem materialu, ker se ji spet malo mudi in namesto da bi počasi prestopala ovire, jih ona preskakuje in tako me malo prehiteva. Ampak imava zdaj tudi rešitev za to. Najina najljubša vaja pa je detaširanje, Tia ga je osvojila zelo kmalu, prav tako pa to vajo najraje delam z njo. Kako piči na mize, se v skoku že skoraj uleže na njih in čaka na naslednje povelje. Madonca, sem ponosna! :)

V glavnem mislim, da sva na pravi poti in da se drživa prave smeri! Upam, da se bova še veliko naučili in doživele veliko zanimivih izkušenj, jaz kot vodnica in Tia kot moj reševalski partner. V prihodnosti naju čaka kar nekaj izpitov, preizkušenj, upam da tudi tekem in resničnih akcij!