PRVI REŠEVALSKI IZPIT-R1

Najprej moram povedati, da svoje poročilo pišem že drugič danes, prejšni zapis se mi je izbrisal, najbrž ga še sam bog ne bi našel. :) Pa pojdimo še enkrat od začetka...

Slika: Anita Lučič



Pa da še nekaj jaz napišem o vseh občutkih in vtisih, ki so se dogajali ta vikend. V soboto sva se s Tio udeležili prvega ruševinskega izpita, ki sva ga opravljali na domačem terenu. Izpit nas je delalo 11 parov, na začetku smo opravljali poslušnost, nato so sledile ovire in na koncu iskanje. Sodila nam je Ana Viller, zelo uspešna hrvaška reševalka, ki je s svojo psičko Mono nanizala ogromno uspešnih rezultatov. Ano občudujem že kar nekaj časa, sploh ko sem prvič videla njeno delo z Mono, na splošno mi je način dela naših sosedov zelo blizu, uživam v gledanju njihovih treningov, saj imam vedno občutek, da pozitivna energija iz njih kar kipi. V glavnem, Anino sojenje je bilo fantastično, sicer strogo, vendar za moje pojme čisto realno in objektivno.
POLUŠNOST:
Zadnje na vrsti izmed vseh parov smo bile celjske cvetke, z delom sem bila na vrsti jaz prva, tako da sem mogla nekako prebiti led. Začeli sva s prosto vodljivostjo, Tia me je s prvimi koraki čisto presenetila, hodila je tako kot ona zna (zadnje čase se ji je začelo pri poleg malo muditi, ker je vedno mislila, da gre vajo "naprej", katera jo je čisto zasvojila), po cca. 10 metrih pa dva močna strela iz plašilke in Tia mi je zamrznila. Sploh si ne morete predstavljati, v kakšnem položaju sem se znašla...groza, Tia je začela zaostajati, je bila sicer blizu mene, vendar sem videla, da je čisto paf...Ana mi je svetovala, naj jo poskušam umiriti in to sem tudi počela, vendar kaj dosti ni pomagalo. Grozen občutek je, da ne moreš umiriti svojega psa, oziroma ko ga gledaš, kako se ti sesuje in nato dela še samo zato, ker te ima tako neznansko rad. In ko sem se ozrla okoli, ko sem videla vse obraze, mi je bilo še stokrat huje. Nato nama je nekako uspelo dokončati vse vaje, vajo plazenje in naprej je celo zelo dobro izvedla, ostale vaje pa so bile tako tako, primerne nastali situaciji. Po končanih vajah je še sledilo odlaganje, pri katerem nisem mogla pričakovati nekih čudežev. Prvi strel je Tia še odležala, pri drugem je začela puzati in tako je bilo na žalost vsega konec. Glavni cilj mi je bil potem, da spravim Tio k sebi, zato sem se odločila, da jo poskusim razvedriti kolikor se je pač dalo. Ko sva se vrnili navijačem, mi je bilo izredno hudo, ko sem videla njihove obraze, na njih nisem prepoznala razočaranje, ampak neverjetno žalost in sočtje. In ko sem videla Ano in Luno, ki sta šle proti izhodiščnem položaju in sem videla solzne oči Ane, ki mi je v istem trenutku začela govoriti kako ji je hudo, takrat sem se resnično zavedala, da me obkrožajo pravi prijatelji, ki mi privoščijo resnično srečo. Pa hudo mi je še bilo, ko sem mogla obvestiti našo Evo (izpitov se ni mogla udeležiti zaradi službe) in jo razočarati z rezultati. Ampak obljubim, da te bom enkrat sigurno razveselila! :) Na poslušnosti sva si prislužili 23 točk/50.
Tia se je po poslušnosti ekspresno pobrala, takoj ko je zagledala Xanine žogice in v trenutku je postačla stara Tia.


OVIRE:
Za ovire sem bila prepričana, da jih Tia zna narediti odlično in to je tudi na izpitu dokazala. Vse je šlo gladko, celo preskok je bil odličen, umirjena je bila med hojo čez neprijeten material, usedanje in hoja poleg je bila odlična, detaširanje je bilo itak "najino" (čeprav je na prvi mizi stala, na drugih dveh pa ležala), celo pri prenosu je počakala pri Aljažu in šele na moje povelje pridrvela k meni direktno v poleg. Zelo sva bili pohvaljeni od sodnice in tako sva si prislužili 49 točk/50. Pol točke sva izgubili pri gugalnici zaradi dodatnega povelja, pol točke pa zaradi mojega poljubčka pri prenosu (to naredim vedno na treningu in se mi ni niti sanjalo, da se tega ne sme). :) Vendar je ta poljubček bil vreden pol točke! :)


ISKANJE:
Iskanje mi niti ni skrbelo, zato sem šla na izpit čisto neobremenjena. Ko sem videla Tio kako je postala naspidirana ob gledanju ruševine, sem točno vedela, da bo punca znala opraviti tako kot se šika. Najprej sem se prijavila sodnici in se posvetovala z vodjo delovišča, v naslednji sekundi pa je Tia že drvela po kupih ruševin. V prvi minuti je našla prvega ponesrečenca, lajala sicer ni tako intenzivno kot ona sicer zna, to lahko pripišem najbrž temu, da nikoli nismo tako močno zapirali grobov. Najdbo sem takoj prijavila in že drvela k Tii, ki je veselo čakala, da mi pokaže kaj je našla. Nato sem jo od mesta najdbe poslala v drugo smer in Tia je zdrvela naprej iskat. Sama sem se vrnila na izhodiščni položaj, vendar me je še preden sem sploh prišla, presenetil Tiin lajež. V tretji minuti je našla drugega ponesrečenca in ga tudi precej suvereno nakazovala. Spet sem prijavila sodnici in hitro odhitela Tii. Ni kaj, bila sem tako ponosna na svojega psa. Spet sva bili pohvaljeni od sodnice, pohvalila je Tio kako zelo dobro usmerljiva je in na koncu sva si prislužili 183 točk/200. Juhuhhhuhu, če pa res tako radi iščeva! :)))


Na koncu bi se rada zahvalila vsem najinim prijateljem, ki nama stojijo ob strani v dobrem in malo manj dobrem. Neverjetno je kako se je vse dotaknila najina situacija, dobila sem veliko dobrih usmeritev in nasvetov, kako rešiti nastalo situacijo. Hvala tudi vsem markerjem, zapisnikarjem, navijačem, snemalcem, "starim mačkom"- vzdušje je bilo resnično pozitivno naelektreno! In nenazadnje moram pohvaliti naše punce, Nedo&Xano za neverjetno poslušnost in ovire (še danes se mi cedijo sline), Ano&Luno enostavno zato, ker sta dva velika sončka s pravo mero poguma, in seveda Mojco&Reyo, ki nikoli nista obupali in gledali na to, kaj drugi mislijo. Iskrene čestitke tudi Katji in Cvetki, ki sta s svojima črnima lepoticama dokazali, da sta iz pravega testa in edini od 11 parov uspešno prestali celoten izpit.


Midve s Tio pa bova začeli povsod zraven jemati najino novo najboljšo novo prijateljico- plašilko! :))) Seveda bom poskusila vse kar je v moji moči, da se znebiva tega strahu in da bo potem do izraza prišlo najino delo, v katerega sva resnično vložili kar nekaj truda. Upam, da nama bo skupaj z najinimi dobrimi prijatelji uspelo, če pa ne- imava še vedno tisoč možnosti in priložnosti. Vsekakor pa nočem izgubiti svojega zlatega borderja, ki paradira po poligonu poleg z visoko dvignjenim repom kot da bi bila samojed, ko jo komaj spravim dol iz poligona, ko bi ona še vedno delala ali pa, ko vsem psom kaže zobe, če jo poskušajo zmotiti med vajami na poligonu. Bravo moja zlata Tia, v soboto si dokazala, da si prava borka!