Logarska dolina 2010

Pa smo jo dočakali in preživeli. To je bilo za naju s Tio drugo zimsko usposabljanje v Logarski dolini, zato so bila tudi pričakovanja za dobro delo zelo visoka. Že sama lokacija je obljubljala nepozaben vikend, saj vsak, ki je že kdaj obiskal Logarsko dolino, ve, da se tam skriva pravi raj na zemlji. Vsakič, ko se peljem skozi to prečudovito dolino, pomislim, da bi nekoč imela kmetijo, ovčke in seveda borderje. :)
Usposabljanje je trajalo tri dni, od petka do nedelje, poudarek je bil na iskanju na plazovih, veliko pa smo trenirali iskanje ponesrečencev na terenu, pa po dolgem času smo uresničili naše želje-začeli smo delati usmerjanje na kante.







PETEK:




Petek nam je kljub slabim napovedim pripravil kar nekaj sonca, ki nam je olajšalo delo na plazu. Najprej smo se razdelili v dve skupini, katere so skupaj delale vse tri dni. V moji skupini sta bila šefa Polona in Zoran, družbo pa smo jim še delali Žiga, Niky, Karmen, Davorin, Blaž, Mojca in moja malenkost. V petek smo kopali grobove na plazu pod Okrešljem, lokacija je bila resnično fantastična, vreme prav tako, da o dobri družbi sploh ne govorim. Malo sivih las nam je povzročal neugoden sneg, ki je bil čisto zbit in leden, zato smo se s kopanjem izredno namučili. Tako nam je v petek uspelo skupaj spraviti en grob, ki pa je bil res vrhunski. Da pa naši psi ne bi samo počivali, smo po končanem kopanju naredili trening z njimi. Glede na to, da večina psov eno leto ni iskalo na snegu, smo začeli postopoma. Najprej smo naredili iskanje z motivacijo na odprt grob, nato na polodprt in na koncu v tretje še na čisto zaprt grob. Markirala nam je Polona, ki ima z iskanjem na snegu največ izkušenj in moram resnično pohvaliti njen trud in zavzemanje za vsakega psa posebej. Čisto sem bila presenečena, da je Tio spravila v ozek grob, saj sem resnično dvomila, da bo Tia skočila v majhen grob in se tam igrala z markerjem. Tudi v drugo je brez pomisleka skočila v grob in lajala, na čisto zaprt grob pa je še zraven kopala in lajala. Čisto je presegla moja pričakovanja, saj sem bila vajena, da nikoli ni imela želje biti čisto blizu markerja, vedno se je sicer želela prebiti do njega, vendar takoj, ko ga je zagledala, je obstala na mestu in lajala. Za petek smo naredili čisto dovolj, zato smo se vrnili v naš tabor, kjer nas je čakala priprava kosila. In ena izmed stvari, ki mi je najbolj všeč, je to, da skupaj pripravljamo obroke, si pomagamo, skupaj pomivamo posodo, res pravi tim smo.





Po kosilu pa smo se spet razdelili v dve skupini, ena je odšla trenirati na travnik usmerjanje na kante, druga pa trenirat IPO v gozd. V gozdu pa je bil šef Zoran, ki nam lahko glede na svoje delo z Lokom res ogromno svetuje in nas usmerja. Glede na to, da smo na travnikih vadili usmerjanje, sem ga potem prenesla tudi v gozd, ker si želim resnično naučiti Tio usmerjanje, saj je takšno pregledovanje terena veliko bolj zanesljivo, saj je možnost, da izpustiš markerja, veliko manjša kot sicer. Tako sem s Tio v gozdu vadila usmerjenje na dva markerja, pri enem je dobila hrano in med tem ko je prihajala proti meni, sem jo usmerila na drugo stran k drugemu markerju. Delala je odlično, tudi njeno lajanje je zelo dobro. Po končanem iskanju smose odpravili na travnik, kjer smo vadili usmerjenje. Bilo je izredno zanimivo, zadali smo si izhodišno črto in smo kante premikali glede na to črto, najprej so bile oddaljene cca. 30 metrov, v drugi rundi pa smo jih oddaljili še za dodatnih 20 metrov. Večina je dajala na kante hrano, jaz pa sem se odločila zažogice, saj sem vedela, da bo Tia letela na kante s polno hitrostjo, če bodo tam žogice. Usmerjanje je popolnoma uspelo, psi so bili že vidno utrujeni, vendar smo jim še privoščili rundo frizbijev in žogic. Z delom smo končali približno ob osmi uri, nato je sledila skupna večerja in pa druženje, ki pa se nekako ni zavleklo kot ponavadi, saj smo bili vsi preveč utrujeni.





SOBOTA:
Že kakšna dva tedna nazaj smo se jaz, Ana, Darja, Aljaž in Karmen odločili, da bomo pobegnili iz Logarske doline na skupno vajo v Tržič, ki je bila razpisana za vse začetnike, SIP-ovce in seveda MERP-ovce. Najprej sem pomislila, da bom sigurno kaj novega izvedela, gledala ostale mojstre pri delu, kaj vprašala...tako sem bila mnenja, da takšne vaje ne smem zamuditi. V Tržič smo se odpravili ob sedmi uri zjutraj, odločili smo se za bližnjo pot preko Avstrije, ki se je v končni fazi kar zavlekla, hvala bogu, da imamo Aljaža in Darjo, ki sta nas super usmerjala po vseh vaseh, se vidi, da sta pred kratkim opravila orientacijo in to z zavidljivo oceno. Ob dvetih je bil zbor in glede na to, da so mi povedali, da bomo začetniki skupaj, sem bila res polna pričakovanj. V glavnem, kaj veliko ne bom bluzila, vaja ni niti približno dosegla mojih pričakovanja. Na žalost sploh ni bila namenjena začetnikom, saj smo morali preiskati cca. 3,5 km poti,iskalo naj bi se v strelcih, v skupini pa nas je bilo pet začetnikov, dobre vile pa so nam prišepnile, da je na celotni razdalji skrit en marker. Že na začetku sem se odločila, da Tie ne bom pošiljala iskat, ker se mi ne zdijo takšne vaje primerne zanjo sedaj, tako da sva se celo pot sprehajali, vmes pa sem naredila dve iskanji, da je bilo le malo bolj zanimivo. Parkrat smo rahlo zašli, saj nismo imeli niti karte, radijske postaje, smo pa imeli super izlet, kar pa tudi nekaj šteje. Po koncu je bila pripravljena vrvna tehnika, vendar se nam je žal preveč mudilo izkoristit lep dan nazaj v Logarsko dolino. Lahko rečem samo to, da upam, da bo v prihodnje malo bolj poskrbljeno za začetnike, da bomo odnesli iz takšnih skupnih vaj čim več novih izkušenj. Pozitivno presenečenje pa je bil izvrsten golaž, ki nas je čakal v gasilskem domu. Smo se pa po slabem mesecu ponovno srečali letošnji tečajniki, tako da smo malo poklepetali in se odločili, da poskusimo srečo čez en mesec v Novem mestu. Po prihodu nazaj v naš bazni tabor smo izkoristili dan za trening in smo se ponovno odpravili delati usmerjanje na travniku, kjer smo sedaj prestavljali kante tudi po dolžini in moram reči, da je vse skupaj izpadlo več kot odlično za vse pse. Nato pa še malo iskanja v gozdu, ki pa je za naše pse pravi žur. Zvečer pa nam je Jure predstavil resnično iskalno akcijo v Turčiji, katero sta leta 1999 prizadela dva močna potresa. Super je izvedeti iz prve roke kako se obnesejo psi na resničnih ruševinah in takratnih okoliščinah. Miha pa nam je predstavil iskanje v strelcih, prav tako pa tudi računalniški program, ki se uporablja za tovrstno iskanje. Lahko rečem samo to, da so se vsi v organizaciji zelo potrudili, da so nam čim bolj kakovostno zapolnili čas.





NEDELJA:
V nedeljo smo se zjutraj ponovno odpravili na plaz, kjer smo še zadnjič potrenirali iskanje na snegu. V prvi rundi so mene pokrili s šotorko in name nametali nekaj snega, medtem je Tio pridržala Polona in ko sem bila popolnoma zakrita, je Polona poslala Tio iskat. Bistvo tega je, da pes gleda kako mu lastnika pokrijejo s snegom in ponavadi pes naredi vse, da "reši" lastnika. Ker so močno motivirani, potem kopljejo, lajajo,...in kaj naredi moj kuža? Pride do mene in cca. 5 minut laja na polno (tako dolgo in močno je še nisem slišala lajati), o kopanju pa ni bilo ne duha ne sluha. :))) Sem pa dobila par slinastih poljubčkov, najbrž pa Tii sploh ni bilo jasno, kaj mora delati, vedela je, da pove z laježem to da je nekoga našla, to pa je bilo to. Zanimivo je to, da mislim, da ji nikoli ni bilo jasno, če sem se šla jaz skriti, že ko je bila mladič, sva takoj preskočili na tujega markerja in se je obneslo. To pa poudarjam zato, ker sva v naslednji rundi naredili iskanje na čisto zaprt grob. Tia ga je hitro locirala in začela lajati in zraven KOPATI, ne moreš verjeti, kopala je kot zmešana, in ko si je izkopala dovolj veliko luknjo, je šla s polovico telesa v grob in lajala. Seveda je padlo na ta račun kar nekaj šal...zdaj veste, če moj pes laja in ne koplje, to pomeni, da sem jaz zasuta!!!:))) Popoldne nas je še čakalo kosilo, eno uro pa smo še izkoristili za iskanje v gozdu, kjer sem delala usmerjanje le s to razliko da sta se oba markerja po najdbi v ravni liniji prestavila za 10 metrov. Ponovno se je super obneslo, tako da bo takšno usmerjanje postalo stalnica na naših treningih. Po kosilu je bil čas odhoda, vendar nam nekako ni in bilo za oditi. Tako smo se odločili, da izkoristimo dan do konca in smo odšli na triurni sprehod, kjer smo med drugimi obiskali Pravljični gozd in po dolgem času sem se spet počutila ob vseh risanih junakih kot otrok. Vsake toliko časa pa nam je dovoljeno...:)))





Lahko samo rečem, da je bilo izredno zanimivo, poučno, zabavno, psi so uživali sto na uro, edino ena pripomba je pa le bila...to, da bi tabor lahko trajal 5 dni!!! :)))