MISIJA IG- KONČANO

Uradno sem zaključila z vodniškimi izpiti, pravkar nam je Miha sporočil, da sva z Ano uspešno prestale vse izpite (midve sva izvedeli zato, ker naju v soboto čaka prvi ruševinski izpit, pogoj za opravljanje le-tega pa so uspešno opravljeni vodniški izpiti). Dedi je res priden, glede na to, da smo včeraj pisali teste (in tega je bilo ogggrrooommmnnooo), danes pa so rezultati že tukaj. Tako sem včeraj uspešno prestala izpit iz ruševin, nevarnosti v gorah in prvo pomoč ponesrečencu. Bilo je resnično naporno, že tako in tako sem se bolj težko spravila k učenju, kajti pred dvema letoma sem končala s šolanjem ( in sem malo iz forme učenja in tovrstnih obveznosti), čeprav pa moram reči, da ko pa se spravim k stvari, pa mi še zaenkrat vse kaplja hitro v glavo. Včeraj smo opravljali najbolj obsežne izpite, nevarnosti v gorah in ruševine so obsegale 120 vprašanj, tako da imam po dolgem času spet bunkico na prstu od pisanja. Znanje iz prve pomoči ponesrečencu pa smo izkazovali tudi praktično, poudarek pa je bil na oživljanju otroka in odrasle osebe. Seveda sem presrečna, da sem zaključila z vsemi začetnimi vodniškimi izpiti in da se lahko začnejo sedaj odvijati bolj resne zadeve.

In kako smo se imeli zadnje tri mesece?
Moram reči, da prav odlično, sploh nisem preveč pogrešala prostih vikendov, saj me je vedno v Ljubljano spremljala odlična družba, prav tako pa smo spoznali ogromno novih prijateljev in v teh treh mesecih smo se resnično povezali. Upam, da se bomo videvali na vajah, pa izpitih, pa seveda taborih,...
Na splošno so bila vsa predavanja izredno zanimiva, najbolj mi je v spominu ostala prva pomoč psu, mogoče zato, ker pride meni kar prav to povijanje in oskrbovanje ran, ker imam doma enego veliko norko, ki si rada poškoduje kakšen krempelj...:)
Pa tudi vrvna tehnika je bila izredno zanimiva, po 10 letih želja sem končno oblekla plezalni pas in spoznala grobe osnove, pa moram reči, da sem se končno dobro naučila orientacije na terenu. Prva pomoč ponesrečencu pa je bila dobra ponovitvena vaja pred majskim ponovnim usposabljanjem za pomočnika bolničarja, katerega se udeležujem že drugo leto v okviru civilne zaščite. Res so zadnji trije meseci minili ekpresno, sploh ne morem verjeti, da je že vse za menoj in da lahko odložim vse bukve zasluženo v predale. :)

Zaenkrat sem svoje teoretično znanje pokazala jaz, v soboto pa se mi pri praktičnem preizkusu pridruži moj zvesti pasji sodelavec! S Tio sva dobili zeleno luč in zdaj lahko uradno rečem, da greva v soboto na najin prvi reševalski izpit! Komaj čakam!!!!


Pravkar pa gledam Tio, kako sproščeno gloda in žuli bikovko, mislim, da nima pojma, kaj ji pripravljam za v soboto! Ta teden morava paziti, da ne bova preveč dirkali, da si ne skeglava kakšnega krempljčka, pa da seveda ohranjava najino formo! :)