MISIJA IG- KONČANO

Uradno sem zaključila z vodniškimi izpiti, pravkar nam je Miha sporočil, da sva z Ano uspešno prestale vse izpite (midve sva izvedeli zato, ker naju v soboto čaka prvi ruševinski izpit, pogoj za opravljanje le-tega pa so uspešno opravljeni vodniški izpiti). Dedi je res priden, glede na to, da smo včeraj pisali teste (in tega je bilo ogggrrooommmnnooo), danes pa so rezultati že tukaj. Tako sem včeraj uspešno prestala izpit iz ruševin, nevarnosti v gorah in prvo pomoč ponesrečencu. Bilo je resnično naporno, že tako in tako sem se bolj težko spravila k učenju, kajti pred dvema letoma sem končala s šolanjem ( in sem malo iz forme učenja in tovrstnih obveznosti), čeprav pa moram reči, da ko pa se spravim k stvari, pa mi še zaenkrat vse kaplja hitro v glavo. Včeraj smo opravljali najbolj obsežne izpite, nevarnosti v gorah in ruševine so obsegale 120 vprašanj, tako da imam po dolgem času spet bunkico na prstu od pisanja. Znanje iz prve pomoči ponesrečencu pa smo izkazovali tudi praktično, poudarek pa je bil na oživljanju otroka in odrasle osebe. Seveda sem presrečna, da sem zaključila z vsemi začetnimi vodniškimi izpiti in da se lahko začnejo sedaj odvijati bolj resne zadeve.

In kako smo se imeli zadnje tri mesece?
Moram reči, da prav odlično, sploh nisem preveč pogrešala prostih vikendov, saj me je vedno v Ljubljano spremljala odlična družba, prav tako pa smo spoznali ogromno novih prijateljev in v teh treh mesecih smo se resnično povezali. Upam, da se bomo videvali na vajah, pa izpitih, pa seveda taborih,...
Na splošno so bila vsa predavanja izredno zanimiva, najbolj mi je v spominu ostala prva pomoč psu, mogoče zato, ker pride meni kar prav to povijanje in oskrbovanje ran, ker imam doma enego veliko norko, ki si rada poškoduje kakšen krempelj...:)
Pa tudi vrvna tehnika je bila izredno zanimiva, po 10 letih želja sem končno oblekla plezalni pas in spoznala grobe osnove, pa moram reči, da sem se končno dobro naučila orientacije na terenu. Prva pomoč ponesrečencu pa je bila dobra ponovitvena vaja pred majskim ponovnim usposabljanjem za pomočnika bolničarja, katerega se udeležujem že drugo leto v okviru civilne zaščite. Res so zadnji trije meseci minili ekpresno, sploh ne morem verjeti, da je že vse za menoj in da lahko odložim vse bukve zasluženo v predale. :)

Zaenkrat sem svoje teoretično znanje pokazala jaz, v soboto pa se mi pri praktičnem preizkusu pridruži moj zvesti pasji sodelavec! S Tio sva dobili zeleno luč in zdaj lahko uradno rečem, da greva v soboto na najin prvi reševalski izpit! Komaj čakam!!!!


Pravkar pa gledam Tio, kako sproščeno gloda in žuli bikovko, mislim, da nima pojma, kaj ji pripravljam za v soboto! Ta teden morava paziti, da ne bova preveč dirkali, da si ne skeglava kakšnega krempljčka, pa da seveda ohranjava najino formo! :)

Vrvna tehnika v Turncu in vaja orientacije

Spet smo preživeli eno lepo in poučno nedeljo. Ob pol enajstih smo se napokali v Barbarin avto kot vsa vikend do sedaj, zadaj v boksu pa sta si delali družbo še Tia in Luna. Čakala nas je zadnja vaja vrvne tehnike, ki smo jo opravili v plezališču Turnc in zraven smo lahko vzeli tudi pse.





Pred dvanajsto smo bile pripravljene za akcijo, vendar so imele skupine nekoliko zamude. Ko smo preverili prisotnost, smo skupaj predelali nekaj teorije, nato pa smo šli po hitrem postopku v akcijo. Postavljena je bila žičnica, po kateri si se spustil z vrha na varna tla. Ker se nam je nekoliko mudilo, smo se vsi spustili samo enkrat in prvič sem se spustila kar s Tio. Najbolj me je skrbela njen nahrbtnik za spuščanje, ker je deloval ogromen in nisem bila prepričana, da se Tia ne bi mogla izmuzniti ven. Sama sem se počasi pripravila na spust, fantje so mi oblekli ter zavarovali Tio in nato so mi jo dvignali, jaz sem si jo vpela in že sva se spustili na varna tla. Moram reči, da me je Tia prijetno presenetila, ker je vso situacijo prenašala izredno mirno, brez posebnega strahu. Edina posebnost je bila ta, da so me spodaj vprašali, če vem, da ima moj pes eno taco zunaj. Mene je skoraj kap zadela, potem smo ugotavljali, ali so ji jo pozabli dati noter, vendar je bolj verjetno, da ji je uspelo nekako povleči ven, saj je bila vreča res ogromna. Bodo mogli uvesti številke teh prenosnih vreč! :)













Po koncu smo se hitro odpravili v Celje, kjer nas je čakal Miha in orientacija. Z Ano sva se prvi odpravili do treh kontrolnih točk, družbo pa sta nama delali Tia in Luna, ki sta imeli še vedno ogromno nepotrošene energije, ki pa je proti koncu že vidno kopnela. Prvi dve točki sva našli brez posebnega napora, vmes sva še našli čas za foto shooting. Tretja točka pa nama je povzročila kar nekaj sivih las, saj sva preveč zaupali azimutu, ki naju je tokrat pustil na cedilu. V glavnem, odločili sva se, da še nisva dovolj hodili in sva zašli skoraj enkrat predaleč kot se je v resnici skrivala kontrolna točka. Še GPS naju je pustil na cedilu, hvala bogu, da naju ni kondicija. Vse se je srečno končalo, malo sta naju rešili Iva in Barbara, malo pa sva se znajdli sami. Seveda ne moreva pokazati vsega znanja na vaji, morava prišparati nekaj presenečenj še za nedeljo!











Zdaj pa se začne malo bolj naporen teden, saj nas v soboto čaka izpit iz vrvne tehnike in prve pomoči psu, v nedeljo pa še izpit iz orientacije! Go go go go KDRP Celje! :)