Helikopterski polet- praktični del v slikah

Slike povedo vse!!1 :)

Še en trening

Spet en lep torek, od doma sem šla ob pol štirih, domov pa sem prišla ob devetih. Ja, to so reševalski treningi, nikoli ne veš, kdaj boš prišel domov. Saj ne, da samo treniramo, po koncu sledi zaslužena pijača in seveda čvek v najboljši gostilni na Ljubečni, v Vrčku. :)

In kaj sva s Tio počeli danes? Malo sva povadili kupe (eno rundo), poudarek je bil na razdalji, ki jo je morala Tia preiskati. Prvi marker je bil skrit čisto na koncu kupov, tako da se je Tia kar nekaj časa matrala, preden je prišla do njega. Seveda je morala najprej preiskati do sedaj vse znane grobove in ker se notri ni nihče skrival, se je odločila, da bo zaupala svojemu nosu. Tako je dobila markerja v nos, ga našla in lajala do mojega prihoda. Drugi marker jo je motiviral in se skril čisto na drug konec, Tia se mi je nekako izmuznila iz ovratnice (danes sva sprobali čisto novo, ki je malo širša in gre čez glavo-slabost pri motivaciji:)) in šla iskat, seveda se ji sploh ni zdelo potrebno, da ji to jst ukažem. Ona že ve kaj dela v svoji službi (tako Grega reče reševanju). Me je pa zelo presenetila, da je iskala kar nekaj časa in to zelo intenzivno, ni bilo čutiti neke nervoze in pretirane vzhičenosti (včasih se ji je mešalo, ko je šla v prvi rundi iskat), niti se ni ozirala name, ...super v glavnem (malo se je morala umiriti, upam da bo tako ostalo). V drugi rundi sva po dolgem času naredili iskanje v ruševini in sicer prvega v tunel (kjer je popolna tema). Spustila sem jo na začetku hodnika in ona veselo na delo. Spet je prvega iskala kar nekaj časa, ne moreš verjeti, čisto umirjeno (umirjeno v smislu, da ni bila preveč vzhičena, še vedno išče s svojo značilno hitrostjo za borderja), kar nekaj časa je vztrajala na mestu, kjer so bili za prejšna iskanja skriti markerji in iskala možne poti do njih. Potem sem jo usmirila v tunel, najprej je takoj prišla ven, nato pa še enkrat noter in nato najdba markerja. Mi je pa marker povedal, kako suvereno je prehodila čisto temačen tunel, šla je brez problema do konca in pobrala vonj šele nazaj grede. Spet sem bila presenečena, da je tako odreagirala na temo, sicer ji ponavadi ni delala nekih velikih problemov, samo bolj previdno in z rezervo je hodila (mogoče pa se ga je že napiflala). Nato pa še motivacija v en prostor, kjer je Tia morala premagati kup neprijetnega materiala, marker pa se je zakril na koncu tega prostora. To Tii ne predstavlja problemov, saj ima ponavadi zanimive ideje kje se lahko hodi in kam ona lahko skoči ali spleza. Ni kaj, vedno znova me preseneča, tako ali drugače, življenje z mojo Tio res ne more biti enolično in dolgočasno! ;)

Helikopterski polet- praktični del

Pa smo ga končno dočakali! Sicer z malo treme in adrenalina, ampak vseeno je minil en odličen dan. Sicer je bil zelo stresen za obe, tako zame kot za Tio, vendar nama je skupaj uspelo!

Moram povedati, da sem imela kar nekaj treme, kako bo vse skupaj potekalo, sploh zaradi močnega zvoka. V petek smo namreč na poligonu drugič streljali s plašilko in Tii ta zvok ni najbolj pri srcu. :) Sicer jo ne iztiri v tej smeri, da bi brezglavo tekala sem ter tja, vendar se vidi, da po poku ni več tako sproščena. Me je pa presenetilo to, da ji je veliko lažje pod kakšnim poveljem (sem jo dala na odlaganje in ga je uspešno prestala), kot pa da hodiva sem in tja in se igrava. Sicer me je ta njen strah malo šokiral, glede na to, da je odraščala v delavnici, avtopravlnici, ob traktorjih...kjer je hrup dokaj normalna zadeva in nikoli ni pokazala nobenega strahu. Kot izgleda, je ta zvok plašilke za njo tako čuden, še posebej, ker se zgodi na poligonu, kjer se nikoli ni streljalo. Tako da imava spet nekaj dela (dolgčas nama ne more biti:))! Glede na vso to situacijo sem pričakovala, da ji danes ne bo vseeno in da ne bo tako hrabra kot smo jo vajeni! :)


Ob pol devetih smo se zbrali na Brniku opremljeni z varnostnim pasom (plus dve popkovini za vpenjanje), zaščitno čelado in očali ter seveda s svojimi kužki, ki so morali imeti nagobčnike, zatezno ovratnico in kratek povodec. Aja, pa da ne pozabim...polne žepe slanine! :) Najprej smo še enkrat poslušali teorijo, potem pa smo začeli s praktičnim delom. Razdelili smo se v skupine po dva(sanjska ekipa na čelu z Evo in seveda Hillom:)), v prvi rundi smo šli do helikopterja, ko le-ta ni bil prižgan, Tia se je pognala na njega, čeprav je bila mislim da najmanjši pes na današnji vaji (mogoče je to prednost ali pa tudi slabost, kdo bi vedel? :)), nato smo zavarovali psa tako, da smo potegnili povodec pod varnostno ograjo, nato pa smo se še mi vpeli vanjo. Nato pa pot nazaj iz helikopterja, prvi se je vračal vodnik, šele nato pa pes, seveda se je spet pognala dol, kar je razvidno iz slike, na kateri izgleda kot da dela stojo. :) V drugi rundi pa je bila malo drugačna pesem, zdaj so seveda helikopetr prižgali in smo ponovili vajo. Tia niti ni odreagirala ob začetnem hrupu, nekako sva prišli do helikopetrja, potem pa sem jo raje kar sama dvignila (hvala Eva, Monika, Jure za najboljšo oprsnico na svetu), prav tako sem jo raje dala dol kar sama. Potem smo imeli malo pavze zaradi nujne intervencije vojaškega helikopterja (ki je sicer zadolžen na Brniku za dežurstvo), vse to pa je zelo prijalo psom, da so se malo razigrali. Tia je nekako preživela potravmatski sindrom, mislim, da ji je bilo huje, ko sva končali, ko je dognala, kaj se je sploh dogajalo. :) Potem je že z največjim veseljem lovila žogice, seveda s Hillčekom. Moram priznati, da me je bilo kar malo strah, kako bo v tretje, vendar sem si rekla, da moram poskusiti, da Tia vidi, da to ni tak bav bav. Seveda je bil še vedno bav bav, vendar je Tia odreagirala veliko bolj suvereno, pač je morala to narediti (tako si jaz predstavljam). Ko sem jo spet dala v helikopter, je točno vedela, kje je njeno mesto, se je takoj postavila tja, družbo nama je delal Hill, ki se je tako stisnil k nama, da smo bili zlepljeni skupaj! Same vožnje s helikopterjem niti nisem ne vem kako doživljala, ker sva se z Evo ubadali s Hillovim nagobčnikom, malo sva čvekali, malo pa gledali ven. Nato so naju odložili na travniku, posadka je odletela po nov par (midve pa sva užgali zanimivo debato sredi travnika:)), nato pa smo spet ponovili vajo in tako so naju spet pripeljali na izhodišče. Tia si je po tej dogodivščini kar kmalu upomogla, spet sta s Hillom lovila žogice po travniku. Mi pa smo počakali, da so vsi končali z vajo, nato pa smo naredili kratko analizo.


Kaj naj rečem? Bilo je super, sicer stresno, vendar so to situacije, ko jih mora dati pes skozi. Super je videti, kako mi Tia zaupa in gre skozi stvari, ki ji niso najbolj prijetne. Vem pa, da bova mogli veliko delati na tem, da slučajno ne bi postala preveč streloplaha in da bi jo začel njen strah ovirati na poslušnosti. Vedno se najde delo, tudi takrat, ko svojega psa naučiš vse vaje poslušnosti in ovire (tudi lestev in to popolno)! :)))

Moram pa pohvaliti Hillčeka, ki se je zelo izkazal, res je pravi mali car, prav ponosna sem tudi nanj, pa seveda na vse sotrpine iz društva, super so bili vsi! Pa da ne pozabim napisati, da sem se vso pot nazaj tako presmejala, po moje za par let nazaj! Tako pa je treba premagovati vse težave, vzpone in padce- s smehom in voljo! :)))

Hvala vsem za super družbo in vzpodbudne besede, še posebej pa moji Cicciolini ( NE, to ni Tia!!!!!), ki je z menoj v dobrem in malo manj dobrem! :))))

p.s.: slike pridejo naknadno! Jih je pa ogromno, mislim, da okoli 700! :)

Prava izpitna situacija iskanja

Včeraj smo preživeli ponovno v Začretu en lep, sicer hladen in z vetrom obogaten trening iskanja. Ker so za danes in jutri napovedovali sneženje, smo se odločili, da napravimo pravo izpitno situacijo, poudarek pa je bil na prihodu do sodnika in potem do tehnične vodje. Na kupih sem imela skrita dva markerja, prav tako pa je bilo rečeno, da Tia ne sme dobiti pri nobenemu nagrade. Pa še malo smo prakticirali, Tio sem pustila v avtu in sem šla ponjo tik pred samim iskanjem, saj se more navaditi na različne situacije, ker nikoli ne veš kaj te doleti na izpitu ali kakšni preizkušnji. S Tio sva bili prvi na vrsti, tako sem odšla ponjo v avto in sva se namenili predstavit k sodniku (to vlogo je odigral Miloš). Pri sodniku se predstaviš, poveš svoje podatke, iz katerega društva prihajaš, s katerim psom boš opravljal izpit in na kaj se prijavljaš. V praksi izgleda nekako tako:


Vodnica Tamara Jager iz Kinološkega društva reševalnih psov Celje se s psičko Tio prijavljam na izpit iskanja po programu R1.

Ves čas moraš imeti psa pod kontrolo (prostor, sedi,...), Tia se je vzorno vedla, seveda je ves čas pogledovala proti ruševini. Nato sodniku izročiš ocenjevalni list in ga povprašaš kdo je tehnični vodja (tehnični vodja je bila naša Eva). Pomembna so vprašanja, ki mu jih zastaviš:


* Koliko oseb se išče? Koliko ljudi je pogrešanih?
* Koliko časa imam na voljo za iskanje?
* A se da dobiti skico samega območja?
* Kje je območje iskanje, od kod do kod sega?
* Kje se lahko jaz gibljem? Kako je z gibanjem potem, ko moj pes najde prvega markerja?
* Kje lahko izpustim psa po prvi najdbi, a se morem vrniti na izhodiščni položaj?
* A so možne kakšne posebne nevarnosti?
* A mi lahko zagotovite tehnično in zdravstveno pomoč?


To so bistveni podatki, ki jih moraš izvedeti in po njih ravnati, drugače pa me bo popravila Eva. To sva dobro izpeljali, tudi samo iskanje je dobro potekalo, razen pri prvem markerju je nekaj kvačkala Tia, ampak vedno pa ne more biti vse popolno. ;) Zanimivo je kako te psi vedno znova presenečajo, Tia po novem zelo dobro laja na zaprte markerje, prej njen lajež ni bil enakomeren in močan. Včeraj pa je nakazovala na popolnoma zaprtega markerja tako dobro kot v gozdu (sem Mihatu naročila, da mora markerja čisto zasuti in on je vzel to skrajno resno). V glavnem, zdaj razumem vse, ki pravijo, da se delo s psi nikoli ne konča. Nikoli ne moreš reči, da vse znaš- vedno se s svojim psom nekaj novega naučiš, vedno te preseneti s kakšno novo stvarjo ali strahom, ali ti zaštekajo stvari, ki ti nikoli niso delale problemov, ali pa preprosto vedno strmiš k temu, da bi določene stvari izboljšal... Zato vedno pravim, da nikoli ni dovolj treningov, če hočeš biti dober, moraš samo trenirat, trenirat in še enkrat trenirat!!! :) Pa seveda ne pozabiti vsak trenutek zraven uživati...:)

Še malo slik...

Prvi prosti vikend po skoraj dveh mesecih...prav užitek se je zbuditi brez budilke, pa čeprav ob šestih zjutraj, glavno da ne zvoni ura! :) Cel vikend smo uživali na dolgih sprehodih, seveda v najboljši družbi, Tia pa je bila seveda presrečna, saj kdaj pa ona ni? :) V soboto smo z našim društvom malo potrenirali orientacijo, saj se vodniški izpiti približujejo s svetlobno hitrostjo. Super je bilo, malo smo prehodili okolico Šmartinskega jezera in utrdili znanje iz Gotenice. Naslednji vikend nas čaka helikopterski prevoz, komaj čakam!!!!! Same dobre stvari nas čakajo, krasno je iti v nov teden z zanimivimi pričakovanji!

Za konec pa še nekaj prekrasnih slik naše Maje:













Če pes ne pride k tebi potem, ko ti je pogledal v oči, moraš nujno opraviti analizo vesti.-
WOODROW WILSON -

Če vašemu psu kaka oseba ni všeč, najbrž ne bo niti vam.- ANONIMUS -

Če ne bi bil človek, bi si želel, da bi bil pes.- ALESSANDRO MAGNO -

Srce nekega človeka lahko sodimo po tem, kako ravna z živalmi. - EMANUEL KANT -

Najlepša

Danes dobim od Maje ponovno kup slik, ena izstopa na daleč. Čisto moja, najlepša, pridna, delavna, včasih nepredvidljiva...moja Tia. Mislim, da je to ena najlepših slik. Dovolj je besed, slika pove vse.




Hvala Majči za tvoje mojstrovine! :)

PRIPRAVE NA IZPIT

Ja, izpit se bliža z neverjetno hitrostjo. Počasi že komaj čakam, da se stvari začnejo odvijati in da pokažemo, kaj smo se naučili in da prebijemo led!:) Ob torkih imamo sedaj treninge v Začretu, ampak namesto v hiši treniramo na kupih, kjer bo po vsej verjetnosti izpit v aprilu. Končno je obupal sneg in tako smo dobili po dolgi beli zimi končno priložnost, da preverimo stanje naših kupov in da napravimo kakšen nov grob. Tako sem zadnja dva treninga naredila na kupih, Tii zaenkrat ne delajo nobenih težav, že prvo iskanje sem naredila brez motivacije in tako mi je znova dokazala, da se prav dobro znajde v novih situacijah. Tudi včeraj sem naredila izpitno iskanje dveh markerjev brez motivacije, pri obeh je sicer dobila nagrado-igračo, za dober finiš pa pobeg in divja igra za piko na i. Tudi iskala je kar nekaj časa, se moram prav navaditi, da išče dlje kot ponavadi, saj tudi na izpitu iskanje na prvi stopnji ruševinskega izpita traja 15 minut. Normalno pa je, da se vodniku zdi to cela večnost. Stojiš tam na kupu, opazuješ svojega psa, ki z zagonom išče markerja in čakaš in čakaš...čakaš na tisti tako pričakovani lajež...in ko ga zaslišiš...to so takšni posebni občutki zmage, ponosa...ups,malo me je zaneslo! :)))
Sem pa spet ugotovila, da Tia laja veliko slabše na zaprte markerje (res da je bil marker čisto zaprt, ampak res, niti luknjice ni bilo proste)in na tem bomo mogli še delati. Tia si želi vedno priti čisto do markerja, zato jo moram še velikokrat postaviti v situacijo, da ne more do njega in da se nauči, da v takem primeru najde mesto, kjer je koncentracija vonja najmočnejša in da tam odločno laja. Zato pa so potrebne izkušnje, izkušnje in še enkrat izkušnje!

Ta teden nas še čaka trening poslušnosti in ovir, ta teden sem si zadala, da bova delali predvsem na vaji "stoj" v gibanju, prenosu, plazenju, razmišljam še o enem aportu, ki bi bil za Tio bolj primeren, to je bela plišasta toaletna torbica za manikuro :)))), je ravno prav velika in bi bila po mojem mnenju bolj primerna za Tio. Bova videli, bova pa imeli dva aporta, za vsak slučaj! ;) Pa še eno nalogo sem si zadala za teden in sicer pospešeno gledam za plašilke na internetu in iščem najbolj ugodno varianto. Plašilko potrebujemo za poslušnost in sicer strela se na izpitu med prosto vodlivostjo in odlaganjem, torej če ima kdo kakšno idejo, se toplo priporočam.

Drugače pa maksimalno uživamo na sprehodih, nosimo nagobčnik (se moram pohvaliti, da ga Tia nosi že brez problem-juhuhu), skrbimo za dobro kondicijo,... Nekaj dokazov, da res uživamo ( slike je napravila mojstrica in Tiina oseba fotografinja Maja K.):