Helikopterski polet- praktični del

Pa smo ga končno dočakali! Sicer z malo treme in adrenalina, ampak vseeno je minil en odličen dan. Sicer je bil zelo stresen za obe, tako zame kot za Tio, vendar nama je skupaj uspelo!

Moram povedati, da sem imela kar nekaj treme, kako bo vse skupaj potekalo, sploh zaradi močnega zvoka. V petek smo namreč na poligonu drugič streljali s plašilko in Tii ta zvok ni najbolj pri srcu. :) Sicer jo ne iztiri v tej smeri, da bi brezglavo tekala sem ter tja, vendar se vidi, da po poku ni več tako sproščena. Me je pa presenetilo to, da ji je veliko lažje pod kakšnim poveljem (sem jo dala na odlaganje in ga je uspešno prestala), kot pa da hodiva sem in tja in se igrava. Sicer me je ta njen strah malo šokiral, glede na to, da je odraščala v delavnici, avtopravlnici, ob traktorjih...kjer je hrup dokaj normalna zadeva in nikoli ni pokazala nobenega strahu. Kot izgleda, je ta zvok plašilke za njo tako čuden, še posebej, ker se zgodi na poligonu, kjer se nikoli ni streljalo. Tako da imava spet nekaj dela (dolgčas nama ne more biti:))! Glede na vso to situacijo sem pričakovala, da ji danes ne bo vseeno in da ne bo tako hrabra kot smo jo vajeni! :)


Ob pol devetih smo se zbrali na Brniku opremljeni z varnostnim pasom (plus dve popkovini za vpenjanje), zaščitno čelado in očali ter seveda s svojimi kužki, ki so morali imeti nagobčnike, zatezno ovratnico in kratek povodec. Aja, pa da ne pozabim...polne žepe slanine! :) Najprej smo še enkrat poslušali teorijo, potem pa smo začeli s praktičnim delom. Razdelili smo se v skupine po dva(sanjska ekipa na čelu z Evo in seveda Hillom:)), v prvi rundi smo šli do helikopterja, ko le-ta ni bil prižgan, Tia se je pognala na njega, čeprav je bila mislim da najmanjši pes na današnji vaji (mogoče je to prednost ali pa tudi slabost, kdo bi vedel? :)), nato smo zavarovali psa tako, da smo potegnili povodec pod varnostno ograjo, nato pa smo se še mi vpeli vanjo. Nato pa pot nazaj iz helikopterja, prvi se je vračal vodnik, šele nato pa pes, seveda se je spet pognala dol, kar je razvidno iz slike, na kateri izgleda kot da dela stojo. :) V drugi rundi pa je bila malo drugačna pesem, zdaj so seveda helikopetr prižgali in smo ponovili vajo. Tia niti ni odreagirala ob začetnem hrupu, nekako sva prišli do helikopetrja, potem pa sem jo raje kar sama dvignila (hvala Eva, Monika, Jure za najboljšo oprsnico na svetu), prav tako sem jo raje dala dol kar sama. Potem smo imeli malo pavze zaradi nujne intervencije vojaškega helikopterja (ki je sicer zadolžen na Brniku za dežurstvo), vse to pa je zelo prijalo psom, da so se malo razigrali. Tia je nekako preživela potravmatski sindrom, mislim, da ji je bilo huje, ko sva končali, ko je dognala, kaj se je sploh dogajalo. :) Potem je že z največjim veseljem lovila žogice, seveda s Hillčekom. Moram priznati, da me je bilo kar malo strah, kako bo v tretje, vendar sem si rekla, da moram poskusiti, da Tia vidi, da to ni tak bav bav. Seveda je bil še vedno bav bav, vendar je Tia odreagirala veliko bolj suvereno, pač je morala to narediti (tako si jaz predstavljam). Ko sem jo spet dala v helikopter, je točno vedela, kje je njeno mesto, se je takoj postavila tja, družbo nama je delal Hill, ki se je tako stisnil k nama, da smo bili zlepljeni skupaj! Same vožnje s helikopterjem niti nisem ne vem kako doživljala, ker sva se z Evo ubadali s Hillovim nagobčnikom, malo sva čvekali, malo pa gledali ven. Nato so naju odložili na travniku, posadka je odletela po nov par (midve pa sva užgali zanimivo debato sredi travnika:)), nato pa smo spet ponovili vajo in tako so naju spet pripeljali na izhodišče. Tia si je po tej dogodivščini kar kmalu upomogla, spet sta s Hillom lovila žogice po travniku. Mi pa smo počakali, da so vsi končali z vajo, nato pa smo naredili kratko analizo.


Kaj naj rečem? Bilo je super, sicer stresno, vendar so to situacije, ko jih mora dati pes skozi. Super je videti, kako mi Tia zaupa in gre skozi stvari, ki ji niso najbolj prijetne. Vem pa, da bova mogli veliko delati na tem, da slučajno ne bi postala preveč streloplaha in da bi jo začel njen strah ovirati na poslušnosti. Vedno se najde delo, tudi takrat, ko svojega psa naučiš vse vaje poslušnosti in ovire (tudi lestev in to popolno)! :)))

Moram pa pohvaliti Hillčeka, ki se je zelo izkazal, res je pravi mali car, prav ponosna sem tudi nanj, pa seveda na vse sotrpine iz društva, super so bili vsi! Pa da ne pozabim napisati, da sem se vso pot nazaj tako presmejala, po moje za par let nazaj! Tako pa je treba premagovati vse težave, vzpone in padce- s smehom in voljo! :)))

Hvala vsem za super družbo in vzpodbudne besede, še posebej pa moji Cicciolini ( NE, to ni Tia!!!!!), ki je z menoj v dobrem in malo manj dobrem! :))))

p.s.: slike pridejo naknadno! Jih je pa ogromno, mislim, da okoli 700! :)