Prava izpitna situacija iskanja

Včeraj smo preživeli ponovno v Začretu en lep, sicer hladen in z vetrom obogaten trening iskanja. Ker so za danes in jutri napovedovali sneženje, smo se odločili, da napravimo pravo izpitno situacijo, poudarek pa je bil na prihodu do sodnika in potem do tehnične vodje. Na kupih sem imela skrita dva markerja, prav tako pa je bilo rečeno, da Tia ne sme dobiti pri nobenemu nagrade. Pa še malo smo prakticirali, Tio sem pustila v avtu in sem šla ponjo tik pred samim iskanjem, saj se more navaditi na različne situacije, ker nikoli ne veš kaj te doleti na izpitu ali kakšni preizkušnji. S Tio sva bili prvi na vrsti, tako sem odšla ponjo v avto in sva se namenili predstavit k sodniku (to vlogo je odigral Miloš). Pri sodniku se predstaviš, poveš svoje podatke, iz katerega društva prihajaš, s katerim psom boš opravljal izpit in na kaj se prijavljaš. V praksi izgleda nekako tako:


Vodnica Tamara Jager iz Kinološkega društva reševalnih psov Celje se s psičko Tio prijavljam na izpit iskanja po programu R1.

Ves čas moraš imeti psa pod kontrolo (prostor, sedi,...), Tia se je vzorno vedla, seveda je ves čas pogledovala proti ruševini. Nato sodniku izročiš ocenjevalni list in ga povprašaš kdo je tehnični vodja (tehnični vodja je bila naša Eva). Pomembna so vprašanja, ki mu jih zastaviš:


* Koliko oseb se išče? Koliko ljudi je pogrešanih?
* Koliko časa imam na voljo za iskanje?
* A se da dobiti skico samega območja?
* Kje je območje iskanje, od kod do kod sega?
* Kje se lahko jaz gibljem? Kako je z gibanjem potem, ko moj pes najde prvega markerja?
* Kje lahko izpustim psa po prvi najdbi, a se morem vrniti na izhodiščni položaj?
* A so možne kakšne posebne nevarnosti?
* A mi lahko zagotovite tehnično in zdravstveno pomoč?


To so bistveni podatki, ki jih moraš izvedeti in po njih ravnati, drugače pa me bo popravila Eva. To sva dobro izpeljali, tudi samo iskanje je dobro potekalo, razen pri prvem markerju je nekaj kvačkala Tia, ampak vedno pa ne more biti vse popolno. ;) Zanimivo je kako te psi vedno znova presenečajo, Tia po novem zelo dobro laja na zaprte markerje, prej njen lajež ni bil enakomeren in močan. Včeraj pa je nakazovala na popolnoma zaprtega markerja tako dobro kot v gozdu (sem Mihatu naročila, da mora markerja čisto zasuti in on je vzel to skrajno resno). V glavnem, zdaj razumem vse, ki pravijo, da se delo s psi nikoli ne konča. Nikoli ne moreš reči, da vse znaš- vedno se s svojim psom nekaj novega naučiš, vedno te preseneti s kakšno novo stvarjo ali strahom, ali ti zaštekajo stvari, ki ti nikoli niso delale problemov, ali pa preprosto vedno strmiš k temu, da bi določene stvari izboljšal... Zato vedno pravim, da nikoli ni dovolj treningov, če hočeš biti dober, moraš samo trenirat, trenirat in še enkrat trenirat!!! :) Pa seveda ne pozabiti vsak trenutek zraven uživati...:)