Vaja "REŠUJMO ŽIVLJENJA" v Novem mestu

V soboto, 22.05.2010 smo se zbrali na reševalski vaji v Novem mestu, ki je bila razpisana tako za začetnike kot tudi za stare mačke. Celjanarji smo štartali ob šesti uri zjutraj, še dobro, da smo se odpravili tako hitro, saj nam naš kombi ni dovoljeval kakšnih pretiranih hitrosti (povprečna hitrost je bila 75km/h, rekord smo podrli na avtocesti po hribu navzdol-celih 100 km/h :))). Vzdušje je bilo itak fenomenalno, prav tako smo skrbeli (še posebej Zoran), da so naše trebušne mišice delale na polno. Ne smem pozabiti omeniti, da smo včasih res komaj speljali in včasih smo celo dvomili, da bo kombi zdržal do konca. Vendar se stara sablja ni predala in tako nam je uspelo. Upam, da nam bo takšnih voženj še kar nekaj, saj me spominjajo na "stare čase", ko smo se s plavalci odpravljali na tekme in priprave.




Razporejena sem bila v drugo skupino, katero je vodil Grega, znotraj le-te pa smo se razdelili v skupino začetnikov. katero je vodila Jasna in skupino z opravljenimi izpiti, katero je vodil Grega, pomočnica pa je bila Lidija. Na prvo delovno točko smo se odpravili ob 8.50, kjer nas je čakalo iskanje v gozdu. Druga skupina je iskala v strelcih, mi pa smo se sami odločili, kaj bi potrenirali. Sama sem naredila dva iskanja z motivacijo, bistvo mi je bila dolžina in pa seveda tuji markerji (moram izredno pohvaliti organizatorje, ki so na vsakem delovišču priskrbeli markerje). Tia je svoje delo odlično opravila, sploh dobro je bilo njeno oblajanje.






Do drugega delovišča smo se malo sprehodili, čakal nas je prevoz z gumijastim čolnom na drugo stran Krke, kjer smo povadili prvo pomoč (oskrba ran), nato je sledila vožnja s čolnom nazaj in na drugem bregu oživljanje. Tia je bila najbolj navdušena nad čolnom, saj smo se lansko leto res ogromno prevozili s čolnom, tako da je bila vožnje že čisto navajena. Prav komaj je čakala, da se bo lahka zagnala na čoln. :) Tudi povijanjenam je šlo zelo dobro od rok, za oskrbeti smo imeli hudo krvavitev iz podlahti in pa zlom.





Na tretje delovišče so nas peljali s kombiji in prikolico, čakala nas je ruševina, ki sama po sebi sicer ni bila tako zelo zanimiva (za nas ruševinarje), bila je prazna stavba s praznimi prostori, vendar je za pse to zelo dober trening, da pridejo na nepoznan teren. Ponovno smo se razdelili v skupine, sama sem s Tio naredila eno iskanje, delala je zelo dobro, še posebej mi je bila všeč njena samostojnost in to, da se je brez problema oddaljevala od mene.








Na četrto delovišče so nas spet peljali s kombiji, čakala nas je vrvna tehnika. Ker sem imela še vedno izposojeno opremo od naše Majde, sem se odločila, da malo obnovim znaje in da splezam na vrh. Moram reči, da mi je šlo kar dobro od rok, dvignila sem se s pomočjo nožne in prsne prižeme, dol pa sem se spustila s pomočjo desonderja. Moram pa povedati, da me zaradi vrvne tehnike kar močno daje musklfiber.:)) Ni kaj, pač se staram. :)))






Na koncu nas je čakala hrana in seveda deci domačega cvička (hvala Simoni), pa seveda dolgi pogovori o naših pesjanarjih. Res moram pohvaliti organizatorje (posebej Cvetko), ki so res dali vse od sebe in nam omogočili en lep dan. Upam, da bo še veliko takšnih vaj, če ne druga, pa se zagotovo vidimo v Novem mestu leta 2011! :))