Preizkušnja Območne enote 2011

Pa je prišla na vrsto najpomembnejša preizkušnja za reševalce v tem letu, kjer moramo dokazati, kako se znajdemo v različnih situacijah tako vodniki kot seveda tudi naši psi. Na preizkušnjo se nisva posebej pripravljali, saj poskušava celo leto pridno in redno trenirati.

Preizkušnjo za razvrstitev v območne enote sva s Tio opravljali v nedeljo, 17.10.2010. Po časovnici sva imeli prvo iskanje v gozdu ob 10.55 uri, na ruševini ob 15.55 uri, zahtevne ovire pa so se lahko opravljale vmes. Z Evo sva se odpravili proti deževnemu Zagorju v zgodnjih jutranjih urah, kjer naju je preseneti Vlado Gerbec, ki je sodil premagovanje zahtevnih ovir in naju napotil na ovire ob osmi uri zjutraj, tako da sva otvorili nedeljsko jutro.

OVIRE:

Tia je ovire fantastično premagovala, gasilska lestev je bila mala malica zanjo, prav tako tunel, hoja čez neprijetni material, plazenje je opravila brez napora, veliko težav pa je imela pri preskoku čez vodni bazen, katerega ni hotela preskočiti, tako da sva si prislužili 86/100 točk. Nato sem se začela počasi pripravljati na iskanje v gozdu, kjer so naju presenetili, da bova z Evo iskali v nasprotni smeri zaradi hitrejšega poteka, zato sva morali do najinega izhodišča(v bistvu konec za ostale) hoditi v breg slabe pol ure.

ISKANJE V GOZDU:

Preiskati je bilo potrebno 400 metrov po dolžini, na vsako stran 25 metrov, pogrešane so bile tri osebe, na voljo pa smo imeli 20 minut za iskanje. Teren je bil dokaj zaraščen in nepregleden, tako da je bilo delo zelo oteženo. Tia je našla vse tri markerje, enega sva imeli v prvi liniji levo (sem bila zelo šokirana ko je začela lajati, saj ga tam sploh nisem pričakovala), nato 350 metrov nobenega, na zadnjih 50 metrov pa sta bila na levi strani še dva markerja v razmaku 20 metrov. Sodnik je pohvalil najino delo, zato sva si prislužili 95/100 točk. Iskanje se mi je zdelo zelo zahtevno, posebej za mlade pse, ki nimajo veliko izkušenj in niso navajeni dolgih iskanj brez nagrade.

ISKNAJE NA RUŠEVINI:

Popoldne naju je še čakala ruševina na Svei, za katero sploh nisem imela kakšnih posebnih pričakovanj, pustila sem se presenetiti in sigurno me je Tia maksimalno presenetila. Pred nama so se reševalni pari vračali razočaranih obrazov, saj z iskanjem niso imeli pretirane sreče. Pa se s tem nisem preveč obremenjevala in tako sva odšli na zadnjo preizkušnjo. Moram priznati, da se mi je zdelo iskalno območje dokaj zahtevno, saj je bilo sestavljeno iz kupov ostružkov, ivernih plošč (ki so zaradi dežja drseli) in hlodov, vodnik pa je imel območje gibanja v premeru 5 metrov. Tia sigurno takšne „ruševine“ ni navajena, saj večinoma delamo v zgradbah, tako da nisem vedela, kaj pričakovati. Poiskati je bilo potrebno 3 osebe, na voljo pa je bilo 20 minut. Tia je super preiskovala teren, prvega markerja je našla dokaj hitro, skrit je bil na hlodih, tako da se je mogla precej oddaljiti od mene, da ga je našla. Pri drugem pa se je začela prava mala drama. Tia je splezala na hlode in na enam mestu začela cviliti, po določenem času pa začela zelo glasno lajati, kar mi je dalo 100% vedeti, da je marker tam skrit. Po prijavi mi je sodnik dovolil, da sem šla k njej in sem mu mogla pokazati kje je skrit marker. Vedela sem, da Tia laja na vonj in sem tudi odgovorila, da je marker nekje v smeri laježa, mogoče celo na drugi strani hlodov. Problem je bil, da je Tia lajala 5 metrov stran od markerja. Sodnik in njegova stažista so imeli pravo razpravo, če mi bodo priznali markerja. Tega markerja popoldne pred nama noben pes ni nakazal, kar je dalo jasno vedeti, da je pihalo v smer, kjer je Tia nakazovala (to je kasneje tudi potrdil marker), saj so bili psi v bližini, vendar markerja niso dobili v „nos“. Čas se nama je že začel počasi iztekati, ko sem še zadnjič poslala Tio v eno smer, kjer še ni bila, naenkrat je Tia zaovinkala in začela lajati na ves glas, v istem trenutku pa je začela piskati sodniku ura za konec iskanja. Sodnik je pohvalil najino delo, najdel nekaj napak in nama podal nasvete. Po dolgem zasedanju so se odločili, da nama priznajo vse tri markerje, za tistega, ki je bil oddaljen 5 metrov, sicer nisva dobili nič točk za nakazovanje, vendar nama je uspelo narediti s 74/100 točkami. Z najinim delom sem izredno ponosna, saj nama je uspelo uspešno opraviti prve kvalifikacije, hkrati pa mi Tia dokazala, da je iskanje njeno poslanstvo.

Vem, da se je obrestoval ves najin trud, ki sva ga vložili v reševanje, hkrati pa se zavedam, da je bila tokrat sreča na najini strani. Hvala mojim puncam, ki mi vedno stojijo ob strani, mi iskreno privoščijo, se trudijo za Tio kot da je njihov pes...kot sem že večkrat omenila...to je zmaga vseh nas in dokaz, da treniramo dobro in da delamo v društvo v pravi smeri! Seveda moram pohvaliti vse moje sotrpine, ki so se odlično odrezali in od katerih se vedno na novo kaj naučim!

Moja Tia je pa itak moj biser, vem, da imam ogromno srečo, da jo imam in da lahko sodelujeva kot tim. Je še veliko ovir pred nama, vendar glede na to, kako sva obe zagnani, jih bova tudi odpravili!