Zimske radosti v Kranjski Gori

Včasih slike povedo več kot besede...
Ogledali smo si:
- dolino Tamar (Dom v Tamarju)
- Krnico (Koča v Krnici)
- Mihov dom
- slap Peričnik (Koča pri Peričniku)
- Tromejo
- Zelence

Zaključna vaja ERPS pod Storžičem 2010

Tako kot povsod drugje imamo tudi reševalci svoj zaključek, ki so nam ga pripravili v planinskem domu pod Storžičem. Skozi cel dan je bila planirana vaja, popoldne podelitev priznanj, zvečer pa nazdravljanje uspešnemu letu. Vaje smo se udeležili Ana, Darja, Aljaž in moja malenkost. Zborno mesto je bilo zjutraj ob osmih na spodnjem parkirištu, saj cesta do planinskega doma ni bila prevozna, zato smo mogli do doma uro pešačili. Dobro ogreti smo uspeli prišli do cilja, kjer so nam Tržičani pripravili zanimivo zaključno vajo,ki je obsegala štiri zelo zahtevna in naporna delovišča. :) Razdeliti smo se morali v skupino po tri, našo osmo skupino smo zastopale dve Celjanki in Ljubljančanka. :)



Na prvem delovišču smo imeli tri poskuse oziroma mete, da smo preizkusili našo natančnost meta.







Na drugem delovišču smo morali preiskati teren, naša naloga je bila pobrati vse stvari, ki jih najdemo po poti in jih prinesti do ceste. Seveda se nam niti ni sanjalo, kaj nas čaka na terenu, zato smo imele kar nekaj težav z najdbo. Po navodilih vodje delovišča nam je le uspelo najdi iskano stvar in sicer tri flaške poživilne pijače. :)





Naslednje delovišče je bilo meni najbolj zanimivo, saj so nas čakale smuči, s katerimi smo morale vse tri skupaj odpeljati časten krog. Seveda je bilo smeha, zraven pa nas je spodbujalo kar nekaj navijačev. Kako nam je uspelo odpeljati tisti krog, še zdaj ne vem, glede na to, da sem bila večino časa na riti. :)







Zadnje delovišče pa je bilo nabiranje drv za hudo zimo,ki prihaja v naše kraje. :) En član skupine je moral imel zavezane oči, drug pa ga je moral s ploskanjem usmerjati do drv. Nabrale smo jih kar sedem, tako da nas letos sigurno ne bo zeblo.





Popoldne je sledila podelitev priznanj vsem vodnikom, ki so s svojimi psi opravili izpit prve stopnje ter vsi, ki so si prislužili naziv "vodnik reševalnega psa", saj so s svojim psom opravili izpit druge stopnje. Podelili so priznanje tudi najbolj uspešni vodnici tega leta,ki je postala Katja Skulj, saj je s svojo Minny uspešno opravila kar tri izpite. Vsem še enkrat iskrene čestitke! Tudi midve s Tio sva dobili priznanje, katerega sem bila seveda zelllooo veselllaa. :)))) Tako bo priznanje romalo v častno mesto v fasciklu, značka na Tiino ovratnico, nalepka pa na avto.:)

GOTENICA december 2010

Pretekli vikend smo v Gotenici imeli dvodnevno vajo oziroma usposabljanje vsi vodniki, ki smo razporejeni v Območne enote. Tako se mi je uresničila prva želja, ki sem si jo zadala februarja na vodniških predavanjih v Gotenici, da se naslednjič udeležim s Tio kot reševalski tim…in uspelo nama je! :)
Vaja je trajala od petka do nedelje, iz našega društva pa smo šli Ana, Eva, Blaž, Miloš, Polona in Boris. V petek nas je zvečer čakalo predavanje o Insarag oznakah, o katerih nas je naslednji dan spraševal Tomaž Meglič. Sobota pa je bila v celoti namenjena usposabljanju, tako da smo bili razporejeni v osem skupin, medtem jih je polovica prvi del vaje markirala, druga polovica je s svojimi psi delala, nato pa smo se zamenjali. V moji skupini so za vodjo določili Polono, v skupini pa smo bile same vražje ženske in sicer še Eva, Marija in Cvetka. V skupini sem se počutila več kot odlično, prav tako pa sem zelo zadovoljna z našim delom, saj smo v dveh dneh iskanja našli vse markerje, razen enega, ki je bil res pretrd oreh za naše pse, kar je po mojem mnenju dober rezultat.

SOBOTA:

V soboto smo bili prvi na vrsti za markiranje, tako, da smo se večji del dopoldneva skrivali in upali, da nas čim prej najdejo kužki. Popoldne pa so na vrsto prišli naši psi, da vidimo, kako se znajdemo v različnih situacijah mi kot vodniki in kako delajo naši psi. Glede na to, da je Tia zelo mlada in da še ni bila izpostavljena takšnim situacijam, nisem imela nobenih pretiranih pričakovanj. Pripravili so nam štiri iskanja in sicer dve iskanji v ruševinah in dva iskanja pogrešanih v gozdu. Slednje nam je otežil sneg, katerega je v zadnjem tednu v Kočevju zapadlo skoraj meter. Prvo je bilo na vrsti iskanje v ruševini, kjer je bil vodja delovišča Tomaž Meglič. Pogrešani sta bili dve osebi, preiskati pa je bilo potrebno ogromen objekt, ki je bil sestavljen iz ogromnega pritličja, kleti in podstrešja. V skupini nam je Polona razdelila dele, katere smo morali pregledati. Tako sva skupaj z Evo pregledali en del objekta, kjer pa Hill in Tia nista zaznala ničesar. Kar kmalu smo zaslišali močan lajež iz sosednjega dela in kar kmalu še enega, Cvetkina Flika in Marijin Rom sta več kot odlično opravila svoje delo. Tako smo dokaj hitro zaključili z delom in se odpravili na drugo ruševino, katere vodja je bil Mare Bručan.





Pregledati je bilo tri objekte, z Evo sva se odpravili preiskati objekt, kjer Tia in Hill nista našla nič (kasneje se je izkazalo, da ničesar tudi ni bilo). Nato naju je Polona prosila, da preveriva še en objekt nižje. Najprej sva s Tio pregledali pesjake, nato pa je Eva prva poslala Hilla v notranjost, midve pa sva počakali. Kmalu se je Hill tudi oglasil in tako našel pogrešanega v kleti. Tudi midve sva imeli priložnost iskati, saj so nama pustili markerja notri. Tia je kmalu dobila vonj in začela cviliti, nato pa tudi prepričljivo lajati, lajala pa je v luknjo(zgornje in spodnje nadstropje je bilo na tem mestu povezano z nekakšnim jaškom) v klet, pod katero je bil marker. Sama pa ni šla po stopnicah, saj nekako ni hotela zapustiti mesta, kjer je bil vonj najmočnejši, vsakič ko se je malo oddaljila in ni bilo več vonja, je hitro stekla spet lajati na isto mesto. Nato ji je Kaja posvetila po stopnicah, tako da je prišla čisto do markerja in ga oblajala. Nato sva se še odpravili v prvi objekt, kjer so že iskali Polona, Cvetka in Marija ter našli enega pogrešanega, vendar so naju vseeno prosili, da še z Evo preveriva objekt. Eva je prva spustila Hilla, ki se je v objektu zadržal zelo dolgo, vendar se nam je že iztekel čas, ki smo ga imeli na voljo. Točno v tem objektu smo izpustili enega markerja, ki je bil v dimniku in je po pričevanju ostalih skoraj vsem predstavljal trd oreh. Kljub vsemu smo bile zelo zadovoljne, hkrati pa smo se že psihično pripravljale na gazenje po snegu, ki nas je čakalo pri Darku in Veri. Najprej smo bili na vrsti pri Darku in Milošu, kjer smo iskali eno osebo, dano nam je bilo območje iskanja in že smo se odpravili na delo. Tie nisem posebej pošiljala iskati, ampak itak je vedela, kaj dela glede na mojo odpravo in celotno situacijo. Preiskovali sva skrajni levi rob iskalnega območja, vmes sem nekajkrat že pošteno zasopihala, saj sem gazila po meter debeli snežni odeji. Z Evo sva se o teh težkih razmerah pogovarjali, ko sva naenkrat zaslišali Hillov lajež in čez par sekund še Tio zraven. Če pa dva lajata, pa sigurno mora biti nekaj! :) In ko sem končno prišla do pogrešanega, vidim Tio in Hilla, ki na polno nakazujeta, Eva je javila Poloni o najdbi, s pogrešancem pa je bilo vse v redu. Sledilo je še zadnje iskanje, kjer smo ob poti iskali dve pogrešani osebi, ponovno smo se razdelili in iskali po gazah in ker sem bila med najmlajšimi, sem dobila skrajno desno gazo, ki je bila najmanj shojena in sem ponovno gazila po celem snegu. Na najinemu delu ni bilo pogrešane osebe, sta pa Hill in Jon našla pogrešani osebi, ki sta bili v kar dobrem fizičnem stanju, razen če odštejem nekaj blodenj in zmede. Tako smo uspešno zaključili dan, zvečer nas je še čakalo predavanje policistov o šolanju policijskih psov, predavanje Marjance o novih smernicah TPO in pa predavanje Darka Turka o izkušnjah naših reševalskih kolegov iz Norveške.







NEDELJA:

V nedeljo smo zaradi odhoda nekaterih nekoliko skrčili skupine, tako da se je v žensko peterico priključil Boris z Medotom. Naši skupini je bilo najprej določeno, da gremo delat, po koncu pa nas je čakalo še markiranje. Za nedeljo so vodilni splanirali resnično iskalno akcijo, tako da so skupinam razdelili različne sektorje, ki jih je bilo potrebno preiskati. Nam in še Andrejini skupini je bil dodeljen del, kjer je bilo potrebno preiskati 6 objektov z okolico. Med seboj smo si razdelili dele, ponovno sva z Evo skupaj iskali, žal pa nisva iskali na mestih, kjer sta bila pogrešanca. Glede na to, da sva Hilla in Tio pošiljali na »prazno« kar nekaj časa, sva na koncu naredili čisto lahko iskanje, le toliko, da sta dobila eno potrditev. Ponovno smo našli obe pogrešani osebi (spet je čisto razturala Cvetkina Flika in pa Marijin Rom), ki pa smo jih mogli ustrezno oskrbeti. Pri prvemu ponesrečencu je Polona oskrbela hudo arterijsko krvavitev v zapestju, pri drugemu pa so bile ugotovljene hude telesne poškodbe, tako da smo na nosilih ponesrečenca prinesli iz ruševine in ga predali medicinskemu osebju. Za našo skupino je bilo konec akcije, kasneje smo analizirali naše delo, nato pa je sledilo markiranje in tako sem naslednjo uro dremuckala na betonskih tleh v kleti. :)





Po kosilu smo spakirali, najbolj zagreti pa smo se odpravili še narediti kratek trening na enem izmed objektov. Moram reči, da sem s celotno vajo bila izredno zadovoljna, ponovno sem se veliko novega naučila (sploh prvič sem imela možnost dela v skupini), edino kar me je resnično morilo, je bila moja radijska postaja, ki me je totalno pustila na cedilu (hvala Eva!!!). Pri iskanju sem ugotovila, da je Tia nekoliko zmedena če išče več psov hkrati, sploh s Hillom se mi je zdelo, da sta kar malo tekmovala med seboj, zelo me je presenetila, da je lajala zraven Hilla, tako da super. Kar pa sem najbolj vesela, je to, da ji motivacija sploh ni padla ne glede na to, da kar nekaj časa ni dobila nagrade. Polna novih izkušenj in vtisov že pričakujem februarsko ponovno dogajanje v Gotenici.

Prijateljstvo :)

"Najboljši prijatelj je tisti, s katerim lahko sediš na verandi, ne zineš besedice, in odideš z občutkom, da je to bil najboljši pogovor, kar si ga kdajkoli imel. - " Neznan avtor




"Pravi prijatelji pridejo k nam, če smo srečni in če jih povabimo, a če smo nesrečni, pridejo sami." - Neznan avtor



"Od vseh stvari, ki jih pridobimo z modrostjo, da bi si zagotovili blaženo življenje, je v vsem življenju prav gotovo najpomembnejše pridobiti si prijatelje." - Epikur






"Prijateljstvo je neopisljivo razkošje, da se z nekom počutimo popolnoma varne, ne da bi morali izbirati misli ali tehtati besede." George Eliot



"Če imaš prijatelja ob sebi, ni nobena pot predolga." Japonski pregovor






"Nihče ne bo znal ceniti vašega govorniškega talenta tako zelo kot vaš pes." - Christopher Morley

Prva iskalna akcija

V soboto, 13.11.2010 sva s Tio sodelovali v najini prvi iskalni akciji. V Območne enote sva razporejeni šele en teden, tako da naju je klic prav presenetil. Ob sedmi uri zjutraj naju je poklical Miloš, ko sem zagledala izpisano ime na telefonu, se mi ni niti sanjalo, za kaj naj bi se šlo. Pa Miloš iz prve reče, da je iskalna akcija v okolici Metlike in če grem. Seveda da grem, brez pomislekov. So me pa preplavili zelo zanimivi občutki, srce mi je začelo razbijati, saj sem se zavedala, da gre tokrat zares (da to ne bo še en trening), po drugi strani pa sem začutila nekakšno odgovornost, ki jo nosiš ko se udeležiš iskalke. Veš, da ena družina trepeta za svojim družinskim članom in ti želiš na svoj najboljši način pomagati. Klicani smo bili vsi vodniki z opravljenim izpitom IRP/PO in ki smo razvrščeni v Območne enote, tako sta se iz našega društva odpravila še Zoran in Blaž(Polona in Boris se zaradi obveznosti nista mogla udeležiti). Po končanem klicu sem si hitro pripravili vso potrebno opremo, vzela Tio, sproti še pobrala Zorana in Loka in že sva drvela proti Metliki. Dobili smo se na policijski postaji Metlika, kjer smo dobili dodatne napotke. Po slabih dveh urah vožnje sva prišla v Metliko, kjer sva srečala še Nejca in po nekaj dobrih napotkov domačinov smo našli izhodiščno točko iskanja. Pri gasilskem domu v vasi Krasine smo dobili informacije kdo je pogrešan, v kaj je oblečen in kje je bil nazadnje viden, prav tako pa zemljevid kraja. Razdeljeni smo bili v tri skupine, ljubljanski del ekipe je že pred nami začel z iskanjem, nam pa je vodja iskalne akcije dodelil iskalno območje. Najprej smo mogli pregledati velik del travnikov in njiv v vasi, medtem so policisti dobili svežo informacijo kje je bil pogrešani nazadnje viden s kolesom. Hitro smo pohiteli na to mesto in začeli z iskanjem. Pot nas je vodila skozi gozd do letališča. V naši ekipi so moči združili pri iskanju gasilci in policisti, tako, da smo sproti določevali smer iskanja, tudi po zaslugi domačinov, ki so nam zelo pomagali. Vedno sem imela pomisleke kako naj se jaz obnašam do Tie v iskalni akciji, saj to ni trening, kjer maksimalno išče 15 minut in potem dobi nagrado. Problem je namreč, da so borderji po naravi in karakterju precej drugačni od ostalih pasem. Čeprav je veliko reševalcev mnenja, da psi reševalci pač vedno oblajajo osebo v ležeči ali sedeči poziciji in da psom sploh ni potrebno posebej poveljevati išči, sem vedela, da je je pri mojemu psu nekoliko drugače. Tia namreč ni pes, ki bi jo zanimali drugi ljudje(razen ko išče), tako da ko grem jaz z njo na sprehod, mi ona raje nosi palčke oz. je vedno orientirana na mene, ne hodi do tujcev in jih ovohava, dejansko sploh ne pokaže nobene interesa(razen če imajo kaj slastnega v rokah :), tako da ima po moje ona čisto ločena svetova v smislu DELAM in sem pod komando-NE DELAM. Če ji ne bi dala nobenega povelja, bi najbrž po gozdu hodila za menoj, mi prinesla kašno palico ali storž, kaj veliko se ne bi oddaljevala od mene, tega pa si ne morem privoščiti v iskalni akciji(oziroma kakršnihkoli poskusov). Je pa res, da je že vedela, kaj se dogaja po moji opremi (kombinezon, nahrbtnik, čelada,...), tako da sem ji pred iskanjem nadela ovratnico in jo izpustila ter rekla "išči". Seveda je norela po gozdu, šnofkala in iskala sledi. Moram reči, da sem bila izredno presenečena nad njo, sploh ni v celem času izgubila motivacije (iskali smo dobro uro), vedno ko je dobila kaj v nos, je šla pogledati, včasih je ni bilo na spregled tudi par minut...sicer ni bilo to iskanje kakšno imava midve narejeno za izpit, nisem je usmerjala, razen v primeru, ko se mi je zdelo dobro, da preišče kakšen del,drugače pa je po svoje pregledovala, jaz pa sem pregledovala gozd in spremljala njeno obnašanje. Po koncu iskanje sem jo komaj ustavila, ona bi še vedno delala, seveda če pa še ni dobila svoje nagrade. Vesela sem tudi, da jo ni zmotil niti helikopter, ki je letel nad nami. Kmalu smo dobili informacijo, da sta naša Blaž in Rudi našla pogrešanega (ki je bil v dobrem stanju razen tega, da je bil zelo lačen in žejen) in veselje je bilo več kot očitno. Bravo, bravo in še enkrat bravo!!! Veselja se ob takšnem trenutku ne da opisati. To je res najlepši možen zaključek kar si ga lahko predstavljaš v iskalni akciji. Ko bi le vedno bilo tako... Na koncu smo se vsi sodelujoči dobili pri gasilskem domu, z Blažem sva drug drugemu naredila motivacijo, tako da sta psa končno prišla do svoje igrače :). Brat pogrešanega je vse sodelujoče v akciji povabil na pijačo. Ne bom pozabila izraza v njegovih očeh in veselja ob bratovi vrnitvi. Končno sem doživela v praksi možnost, da pokaževa s Tio, za kaj sploh trenirava in res ko sodeluješ v takšni akciji, si nedvomno ponosen nase, na svojega psa in svoje reševalske kolege. Odlična izkušnja, še danes čutim mravljince po celem telesu.

Iz časopisa:
http://24ur.com/novice/crna-kronika/pri-metliki-pogresan-70-letnik.html