Zanimive dogodivščine v življenju Tamare in Tie

I*m a working girl :)

2011-01-20T10:53:00.000-08:00

Marley & me

2011-01-14T11:36:00.000-08:00

Čeprav sem si film ogledala dvakrat, sem te dni v roke vzela tudi knjigo, ki je seveda fantastična. Mislim, da jo mora prebrati vsak lastnik psa, saj se lahko vsak izmed nas najde v kakšnem delu knjige. In ne morem si kaj, da ne bi napisala nekaj meni najljubših citatov avtorja Johna Grogana.

"Človek se lahko nauči veliko od psa. Marley nas je naučil, da je treba vsak dan preživeti sproščeno in radostno, da je treba izkoristiti trenutek in slediti svojemu srcu. Naučil me je ceniti preproste stvari- sprehod po gozdu, sveže zapadli sneg in dremanje na žarku zimskega sonca. Ko se je postaral in zbolel, me je naučil optimizma v težavah. Še posebej pa me je veliko naučil o prijateljstvu, nesebičnosti in predvsem o neomajni zvestobi."

"Ali je mogoče, da pes- kateri koli pes, posebej pa prismuknjen in neukrotljiv, kot je bil naš- pokaže ljudem tisto, kar je v življenju res pomembno? Prepričan sem, da lahko. Zvestoba. Pogum. Vdanost. Prostodušnost. Radost. In tudi stvari, ki niso pomembne. Psi ne čutijo potrebe po razkošnih avtomobilih, velikih hišah in po oblačilih znanih modnih oblikovalcev. Statusni simboli jim ne pomenijo nič. Zadovoljni so s palico, prepojeno z vodo. Pes drugih ne presoja po barvi, veroizpovedi ali družbenem statusu, ampak po tem, kakšni ljudje so. Psu je vseeno, ali si bogat ali reven, izobražen ali nepismen, pameten ali neumen. Daj mu svoje srce in dal ti bo svojega. V resnici je zelo preprosto, pa kljub temu ljudje, toliko modrejši in višje razviti, tako težko dojamemo, kaj je zares pomembno in kaj ni."

VESEL BOŽIČ IN SREČNO NOVO LETO!!!!

2010-12-22T23:24:00.000-08:00

Zimske radosti v Kranjski Gori

2010-12-22T05:33:00.001-08:00

Včasih slike povedo več kot besede...
Ogledali smo si:
- dolino Tamar (Dom v Tamarju)
- Krnico (Koča v Krnici)
- Mihov dom
- slap Peričnik (Koča pri Peričniku)
- Tromejo
- Zelence

Zaključna vaja ERPS pod Storžičem 2010

2010-12-11T22:56:00.000-08:00

Tako kot povsod drugje imamo tudi reševalci svoj zaključek, ki so nam ga pripravili v planinskem domu pod Storžičem. Skozi cel dan je bila planirana vaja, popoldne podelitev priznanj, zvečer pa nazdravljanje uspešnemu letu. Vaje smo se udeležili Ana, Darja, Aljaž in moja malenkost. Zborno mesto je bilo zjutraj ob osmih na spodnjem parkirištu, saj cesta do planinskega doma ni bila prevozna, zato smo mogli do doma uro pešačili. Dobro ogreti smo uspeli prišli do cilja, kjer so nam Tržičani pripravili zanimivo zaključno vajo,ki je obsegala štiri zelo zahtevna in naporna delovišča. :) Razdeliti smo se morali v skupino po tri, našo osmo skupino smo zastopale dve Celjanki in Ljubljančanka. :)

Na prvem delovišču smo imeli tri poskuse oziroma mete, da smo preizkusili našo natančnost meta.

Na drugem delovišču smo morali preiskati teren, naša naloga je bila pobrati vse stvari, ki jih najdemo po poti in jih prinesti do ceste. Seveda se nam niti ni sanjalo, kaj nas čaka na terenu, zato smo imele kar nekaj težav z najdbo. Po navodilih vodje delovišča nam je le uspelo najdi iskano stvar in sicer tri flaške poživilne pijače. :)

Naslednje delovišče je bilo meni najbolj zanimivo, saj so nas čakale smuči, s katerimi smo morale vse tri skupaj odpeljati časten krog. Seveda je bilo smeha, zraven pa nas je spodbujalo kar nekaj navijačev. Kako nam je uspelo odpeljati tisti krog, še zdaj ne vem, glede na to, da sem bila večino časa na riti. :)

Zadnje delovišče pa je bilo nabiranje drv za hudo zimo,ki prihaja v naše kraje. :) En član skupine je moral imel zavezane oči, drug pa ga je moral s ploskanjem usmerjati do drv. Nabrale smo jih kar sedem, tako da nas letos sigurno ne bo zeblo.

Popoldne je sledila podelitev priznanj vsem vodnikom, ki so s svojimi psi opravili izpit prve stopnje ter vsi, ki so si prislužili naziv "vodnik reševalnega psa", saj so s svojim psom opravili izpit druge stopnje. Podelili so priznanje tudi najbolj uspešni vodnici tega leta,ki je postala Katja Skulj, saj je s svojo Minny uspešno opravila kar tri izpite. Vsem še enkrat iskrene čestitke! Tudi midve s Tio sva dobili priznanje, katerega sem bila seveda zelllooo veselllaa. :)))) Tako bo priznanje romalo v častno mesto v fasciklu, značka na Tiino ovratnico, nalepka pa na avto.:)

GOTENICA december 2010

2010-12-08T06:36:00.000-08:00

Pretekli vikend smo v Gotenici imeli dvodnevno vajo oziroma usposabljanje vsi vodniki, ki smo razporejeni v Območne enote. Tako se mi je uresničila prva želja, ki sem si jo zadala februarja na vodniških predavanjih v Gotenici, da se naslednjič udeležim s Tio kot reševalski tim…in uspelo nama je! :)
Vaja je trajala od petka do nedelje, iz našega društva pa smo šli Ana, Eva, Blaž, Miloš, Polona in Boris. V petek nas je zvečer čakalo predavanje o Insarag oznakah, o katerih nas je naslednji dan spraševal Tomaž Meglič. Sobota pa je bila v celoti namenjena usposabljanju, tako da smo bili razporejeni v osem skupin, medtem jih je polovica prvi del vaje markirala, druga polovica je s svojimi psi delala, nato pa smo se zamenjali. V moji skupini so za vodjo določili Polono, v skupini pa smo bile same vražje ženske in sicer še Eva, Marija in Cvetka. V skupini sem se počutila več kot odlično, prav tako pa sem zelo zadovoljna z našim delom, saj smo v dveh dneh iskanja našli vse markerje, razen enega, ki je bil res pretrd oreh za naše pse, kar je po mojem mnenju dober rezultat.

SOBOTA:

V soboto smo bili prvi na vrsti za markiranje, tako, da smo se večji del dopoldneva skrivali in upali, da nas čim prej najdejo kužki. Popoldne pa so na vrsto prišli naši psi, da vidimo, kako se znajdemo v različnih situacijah mi kot vodniki in kako delajo naši psi. Glede na to, da je Tia zelo mlada in da še ni bila izpostavljena takšnim situacijam, nisem imela nobenih pretiranih pričakovanj. Pripravili so nam štiri iskanja in sicer dve iskanji v ruševinah in dva iskanja pogrešanih v gozdu. Slednje nam je otežil sneg, katerega je v zadnjem tednu v Kočevju zapadlo skoraj meter. Prvo je bilo na vrsti iskanje v ruševini, kjer je bil vodja delovišča Tomaž Meglič. Pogrešani sta bili dve osebi, preiskati pa je bilo potrebno ogromen objekt, ki je bil sestavljen iz ogromnega pritličja, kleti in podstrešja. V skupini nam je Polona razdelila dele, katere smo morali pregledati. Tako sva skupaj z Evo pregledali en del objekta, kjer pa Hill in Tia nista zaznala ničesar. Kar kmalu smo zaslišali močan lajež iz sosednjega dela in kar kmalu še enega, Cvetkina Flika in Marijin Rom sta več kot odlično opravila svoje delo. Tako smo dokaj hitro zaključili z delom in se odpravili na drugo ruševino, katere vodja je bil Mare Bručan.

Pregledati je bilo tri objekte, z Evo sva se odpravili preiskati objekt, kjer Tia in Hill nista našla nič (kasneje se je izkazalo, da ničesar tudi ni bilo). Nato naju je Polona prosila, da preveriva še en objekt nižje. Najprej sva s Tio pregledali pesjake, nato pa je Eva prva poslala Hilla v notranjost, midve pa sva počakali. Kmalu se je Hill tudi oglasil in tako našel pogrešanega v kleti. Tudi midve sva imeli priložnost iskati, saj so nama pustili markerja notri. Tia je kmalu dobila vonj in začela cviliti, nato pa tudi prepričljivo lajati, lajala pa je v luknjo(zgornje in spodnje nadstropje je bilo na tem mestu povezano z nekakšnim jaškom) v klet, pod katero je bil marker. Sama pa ni šla po stopnicah, saj nekako ni hotela zapustiti mesta, kjer je bil vonj najmočnejši, vsakič ko se je malo oddaljila in ni bilo več vonja, je hitro stekla spet lajati na isto mesto. Nato ji je Kaja posvetila po stopnicah, tako da je prišla čisto do markerja in ga oblajala. Nato sva se še odpravili v prvi objekt, kjer so že iskali Polona, Cvetka in Marija ter našli enega pogrešanega, vendar so naju vseeno prosili, da še z Evo preveriva objekt. Eva je prva spustila Hilla, ki se je v objektu zadržal zelo dolgo, vendar se nam je že iztekel čas, ki smo ga imeli na voljo. Točno v tem objektu smo izpustili enega markerja, ki je bil v dimniku in je po pričevanju ostalih skoraj vsem predstavljal trd oreh. Kljub vsemu smo bile zelo zadovoljne, hkrati pa smo se že psihično pripravljale na gazenje po snegu, ki nas je čakalo pri Darku in Veri. Najprej smo bili na vrsti pri Darku in Milošu, kjer smo iskali eno osebo, dano nam je bilo območje iskanja in že smo se odpravili na delo. Tie nisem posebej pošiljala iskati, ampak itak je vedela, kaj dela glede na mojo odpravo in celotno situacijo. Preiskovali sva skrajni levi rob iskalnega območja, vmes sem nekajkrat že pošteno zasopihala, saj sem gazila po meter debeli snežni odeji. Z Evo sva se o teh težkih razmerah pogovarjali, ko sva naenkrat zaslišali Hillov lajež in čez par sekund še Tio zraven. Če pa dva lajata, pa sigurno mora biti nekaj! :) In ko sem končno prišla do pogrešanega, vidim Tio in Hilla, ki na polno nakazujeta, Eva je javila Poloni o najdbi, s pogrešancem pa je bilo vse v redu. Sledilo je še zadnje iskanje, kjer smo ob poti iskali dve pogrešani osebi, ponovno smo se razdelili in iskali po gazah in ker sem bila med najmlajšimi, sem dobila skrajno desno gazo, ki je bila najmanj shojena in sem ponovno gazila po celem snegu. Na najinemu delu ni bilo pogrešane osebe, sta pa Hill in Jon našla pogrešani osebi, ki sta bili v kar dobrem fizičnem stanju, razen če odštejem nekaj blodenj in zmede. Tako smo uspešno zaključili dan, zvečer nas je še čakalo predavanje policistov o šolanju policijskih psov, predavanje Marjance o novih smernicah TPO in pa predavanje Darka Turka o izkušnjah naših reševalskih kolegov iz Norveške.

NEDELJA:

V nedeljo smo zaradi odhoda nekaterih nekoliko skrčili skupine, tako da se je v žensko peterico priključil Boris z Medotom. Naši skupini je bilo najprej določeno, da gremo delat, po koncu pa nas je čakalo še markiranje. Za nedeljo so vodilni splanirali resnično iskalno akcijo, tako da so skupinam razdelili različne sektorje, ki jih je bilo potrebno preiskati. Nam in še Andrejini skupini je bil dodeljen del, kjer je bilo potrebno preiskati 6 objektov z okolico. Med seboj smo si razdelili dele, ponovno sva z Evo skupaj iskali, žal pa nisva iskali na mestih, kjer sta bila pogrešanca. Glede na to, da sva Hilla in Tio pošiljali na »prazno« kar nekaj časa, sva na koncu naredili čisto lahko iskanje, le toliko, da sta dobila eno potrditev. Ponovno smo našli obe pogrešani osebi (spet je čisto razturala Cvetkina Flika in pa Marijin Rom), ki pa smo jih mogli ustrezno oskrbeti. Pri prvemu ponesrečencu je Polona oskrbela hudo arterijsko krvavitev v zapestju, pri drugemu pa so bile ugotovljene hude telesne poškodbe, tako da smo na nosilih ponesrečenca prinesli iz ruševine in ga predali medicinskemu osebju. Za našo skupino je bilo konec akcije, kasneje smo analizirali naše delo, nato pa je sledilo markiranje in tako sem naslednjo uro dremuckala na betonskih tleh v kleti. :)

Po kosilu smo spakirali, najbolj zagreti pa smo se odpravili še narediti kratek trening na enem izmed objektov. Moram reči, da sem s celotno vajo bila izredno zadovoljna, ponovno sem se veliko novega naučila (sploh prvič sem imela možnost dela v skupini), edino kar me je resnično morilo, je bila moja radijska postaja, ki me je totalno pustila na cedilu (hvala Eva!!!). Pri iskanju sem ugotovila, da je Tia nekoliko zmedena če išče več psov hkrati, sploh s Hillom se mi je zdelo, da sta kar malo tekmovala med seboj, zelo me je presenetila, da je lajala zraven Hilla, tako da super. Kar pa sem najbolj vesela, je to, da ji motivacija sploh ni padla ne glede na to, da kar nekaj časa ni dobila nagrade. Polna novih izkušenj in vtisov že pričakujem februarsko ponovno dogajanje v Gotenici.

Prijateljstvo :)

2010-12-01T03:36:00.000-08:00

"Najboljši prijatelj je tisti, s katerim lahko sediš na verandi, ne zineš besedice, in odideš z občutkom, da je to bil najboljši pogovor, kar si ga kdajkoli imel. - " Neznan avtor

"Pravi prijatelji pridejo k nam, če smo srečni in če jih povabimo, a če smo nesrečni, pridejo sami." - Neznan avtor

"Od vseh stvari, ki jih pridobimo z modrostjo, da bi si zagotovili blaženo življenje, je v vsem življenju prav gotovo najpomembnejše pridobiti si prijatelje." - Epikur

"Prijateljstvo je neopisljivo razkošje, da se z nekom počutimo popolnoma varne, ne da bi morali izbirati misli ali tehtati besede." George Eliot

"Če imaš prijatelja ob sebi, ni nobena pot predolga." Japonski pregovor

"Nihče ne bo znal ceniti vašega govorniškega talenta tako zelo kot vaš pes." - Christopher Morley

Prva iskalna akcija

2010-11-15T01:55:00.000-08:00

V soboto, 13.11.2010 sva s Tio sodelovali v najini prvi iskalni akciji. V Območne enote sva razporejeni šele en teden, tako da naju je klic prav presenetil. Ob sedmi uri zjutraj naju je poklical Miloš, ko sem zagledala izpisano ime na telefonu, se mi ni niti sanjalo, za kaj naj bi se šlo. Pa Miloš iz prve reče, da je iskalna akcija v okolici Metlike in če grem. Seveda da grem, brez pomislekov. So me pa preplavili zelo zanimivi občutki, srce mi je začelo razbijati, saj sem se zavedala, da gre tokrat zares (da to ne bo še en trening), po drugi strani pa sem začutila nekakšno odgovornost, ki jo nosiš ko se udeležiš iskalke. Veš, da ena družina trepeta za svojim družinskim članom in ti želiš na svoj najboljši način pomagati. Klicani smo bili vsi vodniki z opravljenim izpitom IRP/PO in ki smo razvrščeni v Območne enote, tako sta se iz našega društva odpravila še Zoran in Blaž(Polona in Boris se zaradi obveznosti nista mogla udeležiti). Po končanem klicu sem si hitro pripravili vso potrebno opremo, vzela Tio, sproti še pobrala Zorana in Loka in že sva drvela proti Metliki. Dobili smo se na policijski postaji Metlika, kjer smo dobili dodatne napotke. Po slabih dveh urah vožnje sva prišla v Metliko, kjer sva srečala še Nejca in po nekaj dobrih napotkov domačinov smo našli izhodiščno točko iskanja. Pri gasilskem domu v vasi Krasine smo dobili informacije kdo je pogrešan, v kaj je oblečen in kje je bil nazadnje viden, prav tako pa zemljevid kraja. Razdeljeni smo bili v tri skupine, ljubljanski del ekipe je že pred nami začel z iskanjem, nam pa je vodja iskalne akcije dodelil iskalno območje. Najprej smo mogli pregledati velik del travnikov in njiv v vasi, medtem so policisti dobili svežo informacijo kje je bil pogrešani nazadnje viden s kolesom. Hitro smo pohiteli na to mesto in začeli z iskanjem. Pot nas je vodila skozi gozd do letališča. V naši ekipi so moči združili pri iskanju gasilci in policisti, tako, da smo sproti določevali smer iskanja, tudi po zaslugi domačinov, ki so nam zelo pomagali. Vedno sem imela pomisleke kako naj se jaz obnašam do Tie v iskalni akciji, saj to ni trening, kjer maksimalno išče 15 minut in potem dobi nagrado. Problem je namreč, da so borderji po naravi in karakterju precej drugačni od ostalih pasem. Čeprav je veliko reševalcev mnenja, da psi reševalci pač vedno oblajajo osebo v ležeči ali sedeči poziciji in da psom sploh ni potrebno posebej poveljevati išči, sem vedela, da je je pri mojemu psu nekoliko drugače. Tia namreč ni pes, ki bi jo zanimali drugi ljudje(razen ko išče), tako da ko grem jaz z njo na sprehod, mi ona raje nosi palčke oz. je vedno orientirana na mene, ne hodi do tujcev in jih ovohava, dejansko sploh ne pokaže nobene interesa(razen če imajo kaj slastnega v rokah :), tako da ima po moje ona čisto ločena svetova v smislu DELAM in sem pod komando-NE DELAM. Če ji ne bi dala nobenega povelja, bi najbrž po gozdu hodila za menoj, mi prinesla kašno palico ali storž, kaj veliko se ne bi oddaljevala od mene, tega pa si ne morem privoščiti v iskalni akciji(oziroma kakršnihkoli poskusov). Je pa res, da je že vedela, kaj se dogaja po moji opremi (kombinezon, nahrbtnik, čelada,...), tako da sem ji pred iskanjem nadela ovratnico in jo izpustila ter rekla "išči". Seveda je norela po gozdu, šnofkala in iskala sledi. Moram reči, da sem bila izredno presenečena nad njo, sploh ni v celem času izgubila motivacije (iskali smo dobro uro), vedno ko je dobila kaj v nos, je šla pogledati, včasih je ni bilo na spregled tudi par minut...sicer ni bilo to iskanje kakšno imava midve narejeno za izpit, nisem je usmerjala, razen v primeru, ko se mi je zdelo dobro, da preišče kakšen del,drugače pa je po svoje pregledovala, jaz pa sem pregledovala gozd in spremljala njeno obnašanje. Po koncu iskanje sem jo komaj ustavila, ona bi še vedno delala, seveda če pa še ni dobila svoje nagrade. Vesela sem tudi, da jo ni zmotil niti helikopter, ki je letel nad nami. Kmalu smo dobili informacijo, da sta naša Blaž in Rudi našla pogrešanega (ki je bil v dobrem stanju razen tega, da je bil zelo lačen in žejen) in veselje je bilo več kot očitno. Bravo, bravo in še enkrat bravo!!! Veselja se ob takšnem trenutku ne da opisati. To je res najlepši možen zaključek kar si ga lahko predstavljaš v iskalni akciji. Ko bi le vedno bilo tako... Na koncu smo se vsi sodelujoči dobili pri gasilskem domu, z Blažem sva drug drugemu naredila motivacijo, tako da sta psa končno prišla do svoje igrače :). Brat pogrešanega je vse sodelujoče v akciji povabil na pijačo. Ne bom pozabila izraza v njegovih očeh in veselja ob bratovi vrnitvi. Končno sem doživela v praksi možnost, da pokaževa s Tio, za kaj sploh trenirava in res ko sodeluješ v takšni akciji, si nedvomno ponosen nase, na svojega psa in svoje reševalske kolege. Odlična izkušnja, še danes čutim mravljince po celem telesu.

Iz časopisa:
http://24ur.com/novice/crna-kronika/pri-metliki-pogresan-70-letnik.html

Jesensko uživanje

2010-10-31T06:23:00.000-07:00

I*m always smiling...:)

My buddy Luna

Marjetice na treningu :)

2010-10-28T05:06:00.000-07:00

Ker se bližajo IPO izpiti v Logatcu, smo se tri marjetice odpravile na dodaten trening v gozd, kasneje pa sta se nam pridružili tudi Mojca in Polona. Ker gredo na izpit Ana, Eva, Mojca in Polona, sem včeraj ponosno prevzela vlogo sodnika in vodje iskalne akcije. :) Pripravile smo si teren, ga do metra natančno izmerile(imele smo celo merilno kolo :) in ga razdelile na 50 metrov za lažjo predstavo.

Bilo je zanimivo, kot vedno dovolj smeha, punce in njihovi psi odlično opravljajo svoje poslanstvo, prehitro nas je le ulovila tema. Zdaj pa močno držim pesti za svoje punce, da je tudi tisto malo potrebna sreča na njihovi strani.
Go girl power! :)

FRIZBI SEMINAR

2010-10-26T04:34:00.000-07:00

Pretekli vikend, v soboto 23.10.2010 in v nedeljo, 24.10.2010 je Kinološko društvo reševalnih psov Celje gostilo in organiziralo v sodelovanju z društvom FLIPSI frizbi seminar, katerega je vodila priznana inštruktorica Jean McCollister. Prvotno je bil seminar planiran za vikend 18.09.2010-19.10.2010, vendar je bil zaradi poplav prestavljen. V soboto je sodelovalo deset ljudi s svojimi psi, v nedeljo pa skupina petih. Midve s Tio sva sodelovali v nedeljo, zraven pa sta nama delala družbo Eva in Hill. Inštruktorica Jean McCollister nas je najprej seznanila z osnovami frizbija, predstavila nam je pravila in različne panoge, nato pa smo iz teorije prešli na prakso. Na začetku smo vadili različne mete brez psov, saj v pasjem frizbiju poznamo različne vrste tako prijemov kot izpustov frizbija.

Popoldne so na vrsto prišli naši psi, s katerimi smo ponovili dopoldanske vaje. Vsi psi so v lovljenju frizbija neizmerno uživali, saj je ta pasji šport predstavlja zabavo tako za ljudi in hkrati za naše štirinožne prijatelje. Zabava in varnost pri samem izvajanju vaj je glavno načelo in bistvo frizbija.

Vsak par je imel dva individualna kratka treninga z inštruktorico, ki se je posvetila samo tebi, hkrati pa vaje prilagajala znanju psa in vodnika. Pomembno pa je, da lastniki vemo, kdaj prenehati z vadbo, saj je samo lovljene frizbija za psa izredno utrujajoče, kot pa sem že prej omenila, je varnost psa bistvenega pomena.

Tia je nora na frizbije že od malega, zgleda, da imajo borderji frizbije v krvi. Zelo je bila pohvaljena od inštruktorice, jaz pa nekoliko manj, saj rabim še veeellliiikkkooo vaje! :) Je pa rekla, da bi bila Tia zelo dobra tako za lovljenje daljših metov frizbija(ker je izredno hitra) kot tudi za kakšen freestyle.

Med samim tečajem nam je Jean večkrat prikazala delo s svojimi tremi psi, nad katerimi smo bili vsi očarani. Kot pri vsakem pasjem športu, se tudi tu pozna, da vaja dela mojstra! Po koncu tečaja smo se vsi strinjali, da bomo doma sami utrjevali pridobljeno znanje in se prihodnje leto ponovno srečali na kakašnem nadaljevalnem tečaju, mogoče pa se bo kdo od nas tudi udeležil kakšne tekme v Sloveniji.
Nedelja je bila posebna tudi zato, ker sta se po kakšnem letu spet srečala Tia in njen bratec Friko, ki je bil tudi več kot navdušen nad frizbiji. Tako smo imeli delavno-družinsko-spoznavni vikend. :)

Preizkušnja Območne enote 2011

2010-10-18T06:35:00.000-07:00

Pa je prišla na vrsto najpomembnejša preizkušnja za reševalce v tem letu, kjer moramo dokazati, kako se znajdemo v različnih situacijah tako vodniki kot seveda tudi naši psi. Na preizkušnjo se nisva posebej pripravljali, saj poskušava celo leto pridno in redno trenirati.

Preizkušnjo za razvrstitev v območne enote sva s Tio opravljali v nedeljo, 17.10.2010. Po časovnici sva imeli prvo iskanje v gozdu ob 10.55 uri, na ruševini ob 15.55 uri, zahtevne ovire pa so se lahko opravljale vmes. Z Evo sva se odpravili proti deževnemu Zagorju v zgodnjih jutranjih urah, kjer naju je preseneti Vlado Gerbec, ki je sodil premagovanje zahtevnih ovir in naju napotil na ovire ob osmi uri zjutraj, tako da sva otvorili nedeljsko jutro.

OVIRE:

Tia je ovire fantastično premagovala, gasilska lestev je bila mala malica zanjo, prav tako tunel, hoja čez neprijetni material, plazenje je opravila brez napora, veliko težav pa je imela pri preskoku čez vodni bazen, katerega ni hotela preskočiti, tako da sva si prislužili 86/100 točk. Nato sem se začela počasi pripravljati na iskanje v gozdu, kjer so naju presenetili, da bova z Evo iskali v nasprotni smeri zaradi hitrejšega poteka, zato sva morali do najinega izhodišča(v bistvu konec za ostale) hoditi v breg slabe pol ure.

ISKANJE V GOZDU:

Preiskati je bilo potrebno 400 metrov po dolžini, na vsako stran 25 metrov, pogrešane so bile tri osebe, na voljo pa smo imeli 20 minut za iskanje. Teren je bil dokaj zaraščen in nepregleden, tako da je bilo delo zelo oteženo. Tia je našla vse tri markerje, enega sva imeli v prvi liniji levo (sem bila zelo šokirana ko je začela lajati, saj ga tam sploh nisem pričakovala), nato 350 metrov nobenega, na zadnjih 50 metrov pa sta bila na levi strani še dva markerja v razmaku 20 metrov. Sodnik je pohvalil najino delo, zato sva si prislužili 95/100 točk. Iskanje se mi je zdelo zelo zahtevno, posebej za mlade pse, ki nimajo veliko izkušenj in niso navajeni dolgih iskanj brez nagrade.

ISKNAJE NA RUŠEVINI:

Popoldne naju je še čakala ruševina na Svei, za katero sploh nisem imela kakšnih posebnih pričakovanj, pustila sem se presenetiti in sigurno me je Tia maksimalno presenetila. Pred nama so se reševalni pari vračali razočaranih obrazov, saj z iskanjem niso imeli pretirane sreče. Pa se s tem nisem preveč obremenjevala in tako sva odšli na zadnjo preizkušnjo. Moram priznati, da se mi je zdelo iskalno območje dokaj zahtevno, saj je bilo sestavljeno iz kupov ostružkov, ivernih plošč (ki so zaradi dežja drseli) in hlodov, vodnik pa je imel območje gibanja v premeru 5 metrov. Tia sigurno takšne „ruševine“ ni navajena, saj večinoma delamo v zgradbah, tako da nisem vedela, kaj pričakovati. Poiskati je bilo potrebno 3 osebe, na voljo pa je bilo 20 minut. Tia je super preiskovala teren, prvega markerja je našla dokaj hitro, skrit je bil na hlodih, tako da se je mogla precej oddaljiti od mene, da ga je našla. Pri drugem pa se je začela prava mala drama. Tia je splezala na hlode in na enam mestu začela cviliti, po določenem času pa začela zelo glasno lajati, kar mi je dalo 100% vedeti, da je marker tam skrit. Po prijavi mi je sodnik dovolil, da sem šla k njej in sem mu mogla pokazati kje je skrit marker. Vedela sem, da Tia laja na vonj in sem tudi odgovorila, da je marker nekje v smeri laježa, mogoče celo na drugi strani hlodov. Problem je bil, da je Tia lajala 5 metrov stran od markerja. Sodnik in njegova stažista so imeli pravo razpravo, če mi bodo priznali markerja. Tega markerja popoldne pred nama noben pes ni nakazal, kar je dalo jasno vedeti, da je pihalo v smer, kjer je Tia nakazovala (to je kasneje tudi potrdil marker), saj so bili psi v bližini, vendar markerja niso dobili v „nos“. Čas se nama je že začel počasi iztekati, ko sem še zadnjič poslala Tio v eno smer, kjer še ni bila, naenkrat je Tia zaovinkala in začela lajati na ves glas, v istem trenutku pa je začela piskati sodniku ura za konec iskanja. Sodnik je pohvalil najino delo, najdel nekaj napak in nama podal nasvete. Po dolgem zasedanju so se odločili, da nama priznajo vse tri markerje, za tistega, ki je bil oddaljen 5 metrov, sicer nisva dobili nič točk za nakazovanje, vendar nama je uspelo narediti s 74/100 točkami. Z najinim delom sem izredno ponosna, saj nama je uspelo uspešno opraviti prve kvalifikacije, hkrati pa mi Tia dokazala, da je iskanje njeno poslanstvo.

Vem, da se je obrestoval ves najin trud, ki sva ga vložili v reševanje, hkrati pa se zavedam, da je bila tokrat sreča na najini strani. Hvala mojim puncam, ki mi vedno stojijo ob strani, mi iskreno privoščijo, se trudijo za Tio kot da je njihov pes...kot sem že večkrat omenila...to je zmaga vseh nas in dokaz, da treniramo dobro in da delamo v društvo v pravi smeri! Seveda moram pohvaliti vse moje sotrpine, ki so se odlično odrezali in od katerih se vedno na novo kaj naučim!

Moja Tia je pa itak moj biser, vem, da imam ogromno srečo, da jo imam in da lahko sodelujeva kot tim. Je še veliko ovir pred nama, vendar glede na to, kako sva obe zagnani, jih bova tudi odpravili!

Obljuba dela dolg :)

2010-08-11T05:50:00.000-07:00

Za Evo: :)))

SPOMINI ali SKOMINI? :)

2010-08-10T06:09:00.000-07:00

Kako čas beži...:)Ne morem verjeti kako hitro je minilo, kaj vse se je zgodilo, koliko novih prijateljev sva že spoznali in kaj vse doživeli...po drugi strani pa vem, da naju še ogromno stvari čaka... Še malo, pa bomo imeli nov razlog za pasjo fešto...:)

Ob rojstvu...

Z mamo, bratci in sestricami...

1.teden...

Tako zelo veliki pri 2 tednih...

Tia pri 4 tednih...

Rojena manekenka...:)

Že pri petih tednih se je razumela z živalmi... :)

Prva najina skupinska slikica...:)

Tu smo se lahko še nosili po rokah...

9 tednov...

Tu imamo tri mesece...

Ena izmed najljubših...zakaj?...ker takoj vidiš mojo Tio...:)))))))

I. letni tabor KDRP Celje na Klopnem vrhu

2010-08-09T05:39:00.000-07:00

Kinološko društvo reševalnih psov Celje je organiziralo prvi letni tabor na Klopnem vrhu, kjer smo se zbrali reševalci in vsi ostali člani društva, med te spadajo tako tečajniki male šole, osnovnega šolanja, klikci in pa seveda družinski člani. Malo nam je nagajalo vreme, saj se je spreminjalo iz minute v minuto. Sicer pa je bil tabor izveden brezhibno, veliko smo trenirali iskanje v gozdu, seveda pa je bilo poskrbljeno tudi za zabavni del. Ker sva bili z Ano povsod v isti skupini, se ne bom ponavljala in ker je bila tako zelo pridna in je že ves program opisala, zato prilagam njen link :

http://luna-chocolade-lab.blogspot.com/

Bo pa moja reportaža bolj temeljila na slikovnem materialu. :)

In po čem se bom najbolj spominjala tega tabora:
* Anti Baričevič Swat Group
* večerno druženje v sobi, obilo smeha
* Anine postelje z razgledom za 12,50 evrčkov
* streljanju
* končno sem praktično spoznala, zakaj pravijo in zakaj so mi vsi lastniki borderjev govorili, da se borderji hitro učijo dobrih stvari in da se prav tako zelllooo hitro učijo "slabe" stvari. Tia je imela par hitrih svojih prebliskov, katere sva z Ano preučevali do onemoglosti...:) Punca si pač dela svoje zaključke...:)...ggggggrrrrrrr
* Darje in njenega spektakularnega slow motion zdrsa
* skutin in borovničev štrudelj
* hladen Radler z okusom grenivke v najboljšem trenutku
* učenju novih pridevnikov, na primer biti zatohel
* nizkega štarta zmagovalne ekipe
* medotu, ki ga ni bilo
.
.
.

T&L poiskušata različne načine vožnje, radi sta v boksu...

...ali pa kar tako :))

Tiino delo...:)

Začetno skupinsko poziranje

Tia-husky

Tia pozerka

Izurjeno oko naše fotografinje

Čakanje na začetek iskanja

Gremo naši

Debata s Tio pred začetkom iskanja

Ko ti ni vse kristalno jasno... :)

Zaslužena igra

Malo smo pozirali...

Anti Baričevič Swat Group

Dobesedno smo uporabili nizki štart :)))

Druženje ob ognju

Na koncu bi se rada vsem zahvalila za dobro družbo in se javno opravičila Ani za razgrizen armaflex...sem že pozabila kako mojega psa pena spelje v skušnjavo...:)

MORJE 2010

2010-08-05T05:47:00.001-07:00

Po dolgem času se spet javljam s svežimi informacijami,me je že Eva opozorila, da je skrajni čas, da nekaj napišem. :) Seveda je prišel na vrsto naš najljubši del leta, ko smo spakirali in se odpravili na letošnji dopust. Moja mama mi že celo življenje govori, da sem otrok morja in sonca. Pa najbrž bo že držalo. :) Letos smo si apartma rezervirali že v začetku leta, iskali smo mesto, kjer imaš lahko zraven psa, imaš privez za čoln in obvezno klimo. In smo ga našli, v raju na zemlji, mesto Batalaža na otoku Ugljan. Mirno mesto, malo ljudi, malo hiš, ne predaleč, lepe plaže, čisto morje, predvsem pa MIR kar mi najbolj dane. Uživali smo 14 dni, veliko plavali, se potapljali, lovili rive, nabirali školjke, kuhali, se učili novih stvari, se družili,... Tia je uživala na polno, vsi so jo vzljubili, najbolj pa se je razumela s šefico apartmaja, ker je lahko vsak dan pojedla ostanke hrane, ki jih je pustila njena mačka, včasih pa je dobila še nekaj gratis briketkov. :) Tia pač...

B Bh izpit

2010-06-29T05:33:00.000-07:00

Pa sva to soboto spravile pod streho še en izpit in sicer izpit za psa spremljevalca s preizkusom obnašanja v urbanem okolju in s strokovnim izpitom za vodnika psa spremljevalca, uradno imenovan kot B-Bh izpit. Izpit B-BH spada med nižjo stopnjo programov šolanja. Izpit lahko opravljajo vsi psi, ne glede na velikost, pasmo ali rodovnik, najnižja starost psa pa je po novih pravilih 14 mesecev.

IZPIT ZA PSA SPREMLJEVALCA NA POLIGONU

Sestava tega dela izpita in točke:

Vodenje na povodcu……………………...20 točk
Prosta vodljivost…………………………...20točk
Sedi v gibanju ……………………………...20 točk
Prostor v gibanju in odpoklic………...20 točk
Odlaganje psa………………………….…...20 točk
Skupaj………………………………………...100 točk

PREIZKUS OBNAŠANJA V URBANEM OKOLJU

Preizkus obnašanja v urbanem okolju sestavljajo vaje s katerimi se ugotavlja vedenje psa v odnosu do okolja. Zajemati mora vsakdanje situacije in se ne sme izvajati v neposredni bližini matičnega društva. Posamezni preizkusi se ne ocenjujejo s točkami. Za oceno je pomembno, kako se pes obnaša skozi celotno vajo. Preizkus ne vpliva na točkovanje pri poslušnosti na vadbišču. Če se pes vede agresivno, se lahko psa diskvalificira iz izpita.

Potek preizkusa: srečanje s skupino ljudi (oseba iz skupine pri tem pozdravi vodnika), s kolesarjem (ob vožnji mimo vodnika in psa tudi pozvoni), z avtomobili (vžig avtomobila, loputanje z vrati, hupanje), s tekači ali skejterji ter srečanje z drugimi psi. Nato sledi še obnašanje privezanega psa in obnašanje do drugih živali, kjer vodnik psa priveže na stabilen predmet in odide iz njegovega vidnega polja. Nato se mimo navezanega psa sprehodi drug vodnik s psov.

S Tio se kaj veliko na ta izpit nisva pripravljali, saj sva imeli teden dni prej reševalski izpit, glede na to, da je po mojem mnenju reševalska poslušnost dosti težja, nisem želela Tie učiti samo B-bh sheme, zato sem delala z njo pred izpit vse vaje mešano. Na izpitu je seveda moj pes dve vaji v gibanju pomešal, zato sem vedela, da jo moram malo bolj pripravljati na vaje v gibanju, ker sta tako sedi v gibanju in prostor v gibanju vsak po svoje vredni 20 točk, kar je precej veliko glede na malo število vaj, ki jih moraš opraviti. Zato sem po reševalskem izpitu pljunila v roke in začela mojega škrata piflati B-Bh shemo, to mislim predvsem zaporedja sedi v gibanju in potem prostor v gibanju. Med tednom je vse kazalo bolj tako tako, Tia ima namreč eno lepo navado, ali se ob mojem ukazu sedi v gibanju vrže dol (ampak dobesedno, ona ne pozna počasnega uleganja) ali pa stoji kot lipov bog, kot da ji ni nič na tem svetu jasno. :) Najbrž sem tu velikokrat sama kriva, da s svojo mimiko nezavedno vplivam nanjo, tako da je po mojem več krivde na meni. :) Seveda pa tamala zna že vse vaje v gibanju kar nekaj časa, ampak ona ima en problem. Pozornost imam fantastično, ves čas (ampak res ves čas!!!) me gleda gor, še pomežikne ne :) in ona ves čas čaka v polni pripravljenosti kaj bo naslednje...nikoli je malo ne odnese, ali da bi se malo zamislila, ne ona napeto čaka, pa čaka in čaka...in ko ji ponavadi dam en ukaz, ona v svoji glavi naredi svoj scenarij in na hitro naredi tisto kar ona misli, da naj bi. Je pa res problem pri teh naših borderjih, da prehitro povezujejo svari in včasih že sami vedo kaj morajo narediti...moraš šolanje resnično narediti pestro, nikoli po enakem tempu, vse dejavnike moraš menjati,... Ups, malo sem se razpisala...:)) Kar je bistveno, je to, da sem hotela povedati, da me izpita sploh ni bilo strah, malo pa me je skrbelo, da bo Tia pomešala vaje v gibanju, ki jih pa na srečo ni! :)

V soboto smo se že ob pol sedmi uri zjutraj zbrali na našem ljubem domačem poligonu, ki bo počasi postal moj drugi dom. :) Izpit smo opravljale štiri članice našega društva in sicer Eva, Ana, Iva in moja malenkost. Ne smem pa pozabiti Maje, Iris in Vasje, ki so opravljali osnovni tečaj pri Tomiju. Najprej smo odpisali teorijo, ki nam ni delala nobenih težav, nato pa je bila na vrsti poslušnost. S Tio sva nastopile v paru z Luno in Ano, že prej pa sva se z Ano odločili, da najprej midve oddelava, Ana&Luna pa odlagata. Tia je svoj del odpeljala fantastično in sem resnično ponosna nanjo. Vem, da zna še kakšen atom bolje, vendar je to normalno v stresnih situacijah. V glavnem, Tia je vse vaje opravila odlično, nimam nobene pripombe, eno točko sva izgubili pri odpoklicu iz prostora, prihod je bil super, razen sedenje pred mano je bilo nekoliko postrani, eno malo napako pa sem naredila še jaz, ko sem prehitro pred koncem proste vodljivosti naredila en gib, ki je bil za Tio znak da je konec vaje in se je ona veselila in skočila, gledalci pa so mislili, da sem jo pohodila. :)))) Tako sem zelo ponosna na osvojenih 99%. Zelo pa sem ponosna tudi na besede sodnika, ki naju je zelo pohvalil in rekel, da je videl zelo dober nastop psa in strokovno vodenje vodnika! Juhuhuhu, pohvala za obe! :)))Tudi v urbanem okolju Tia ni imela nobenih težav in se je vedla vzorno!

Izpit smo opravili prav vsi, še posebej pa čestitke mojim sotrpinkam, ki so ponovno pokazale, da so iz pravega testa! :)))

Midve s Tio pa hitiva novim zmagam naproti!

TIA JE POSTALA REŠEVALKA! :)

2010-06-23T04:43:00.000-07:00

Po dolgem času se spet javljam...malo sem kar jezna sama nase, da se ne spravim zraven računalnika, ampak zadnje tedne je bilo zelo napeto. V novi službi imam toliko dela, da se včasih sploh ne vidim ven, tako da zvečer sploh nočem oplaziti računalnika s pogledom, kaj pa da bi sploh kaj napisala...:))) Ja tako je, če ponudiš svojo pomoč vsakomur, potem imaš hitro veliko dela. Ampak moram poudariti, da v službi resnično uživam. :)) (če slučajno to moj direktor bere!! :)))))))))

V glavnem, v nedeljo 20.06.2010 je bil en tak čudovit dan, ki si ga bom zapomnila za celo življenje. Tia je uradno postala pes reševalec, saj je uspešno opravila izpit za psa iskalca pogrešanih oseb na terenu prve stopnje, ki se strokovno imenuje IPR/PO-1/N, ta veliki N pomeni nacionalna preizkušnja, torej brez streljanja. Ker sva imeli s Tio probleme s streljanjem na aprilskih izpitih v Celju, sem se odločila, da grem junija poskusiti nacionalko. Problem je namreč, da si Tia prehitro ustvari sliko o vsem in tako sem želela, da gre ponovno skozi izpitno situacijo poslušnosti, vendar brez streljanja. Večkrat se mi je na treningu dogajalo, da je hitro vse povezala s situacijo izpita in rahlo zmrznila v smislu, da je čakala, kdaj bo poknilo in kje. Ta najin izpit ne pomeni, da sva se predali in da sva zadovoljni s tem izpitom, zdaj sva dobili še več motivacije, da odpravimo težave s streljanjem, upam, da nama bo uspelo. Plašilka bo postala najina najboljša prijateljica in bo z nama vsepovsod! :) Sigurno pa ne bom šla na naslednji izpit, če ne bom prepričana, da se Tia obvlada med streljanjem. Moram pa poudariti, da imava veliko dobrih prijateljev, ki naju že zdaj sprašujejo kdaj bomo začeli s streljanjem, tako da po sobotnem Bbh-ju pljunemo v roke in začnemo. :) Tako kot je enkrat naša Darja rekla, da bo Tia prišla na naslednji izpit direktno iz jage! "Kje se tu strelja???" :))))))

Torej, v nedeljo smo se Zoran, ki je z Lokom opravljav IPO/2 in navijačem Žigom odpravili ob 4.30 uri na deževno pot v Tolmin. Deževalo je kot za stavo, tako da me je res skrbelo, kaj nas čaka v Tolminu. Na poligonu smo najprej imalo potrenirali, nato smo izžrebali številke, potem pa se počasi pripravili na izpit. Seveda sem imela srečno roko in sem si izžrebala 1, Zoran pa 5, tako da sta se najina izpita čisto pokrivala in tako nisva mogla navijati in gledati drug drugega. Moram pa še pohvaliti svojo sodnico Jernejo Ternovec, ki je resnično odlično in korektno opravila svoje delo in mi prisodila zaslužene točke.

Pa da na kratko opišem vsako diciplino:
POSLUŠNOST:
Najprej je bila na vrsti poslušnost in prav tako sva bili prvi na vrsti, da pokaževa kaj znava. Tia se je dobro odrezala, zamešala je vaje v gibanju, vse tri vaje v gibanju so bile zanjo prostor v gibanju (namerno en mesec nisem delala prostora v gibanju:))))), pa se mi zgodi tole), pri aportu je bila moja napaka, da sem prehitro nastavila roke, med tem gledala sodnico in Tia je izpustila aport, pri plazenju sva izgubili pol pike, ker prehitro in preposkočno plazi. Drugače pa je delala zelo dobro in tudi odležala. Prislužili sva si 43 pik. Seveda je tisoč stvari, ki jih vidim, da bi jih lahko popravila, vendar sem izredno zadovoljna z njenim delom. Moram povedati, da je Tia moj prvi pes in da prvič grem skozi vse faze šolanja, prav tako jaz kot vodnica prvič prestajam "muke" pred izpitom, prav tako pa je Tia stara komaj 20 mesecev.

OVIRE:
Po poslušnosti so bile na vrsti ovire, ki so meni zelo ljube. :) Tia jih premaguje zelo dobro, vendar je na izpitu napravila nekaj grešk. Na lestev mi je zbezljala sama, tako da sva izgubili 3 pike, preskok pa je preskočila tako, da se je z zadnjimi nogami dotaknila zadnje letvice, tako da sva za preskok izgubile vse točke. Detaširanje je bilo zelo dobro, moram poudariti, da je deževalo in da so bile mize zelo mokre, moj nori pes pa je šprintal na prvo mizo kot pri norcih in seveda je poletela čez mizo, vendar je hitro prišla k sebi in se vrnila na mizo in na njej stala, na drugih dveh je tudi iz varnosti stala, čeprav sem jo učila prostor na mizah! :)))) Hvala bogu, da je na vseh treh naredila enako! :))) Malo šova je naredila še pri prenašanju psa, ko je oblajala svojega prenašalca. :) Mala je res faca. :) Na ovirah sva dobili 41točk.

ISKANJE:
Za iskanje me sicer ni tako zelo skrbelo, ker ponavadi z največjim veseljem išče, res pa je, da sem na sploh zelo malo trenirala gozd. Med iskanjem sem jo poskušala čim več usmerjati, glede na to koliko sva do zdaj trenirali, lahko rečem, da je super pregledovala teren, vsaj tako se je meni zdelo. :) Prvega markerja je kar hitro dobila v nos in ga oblajala, dobili sva odlično oceno, potem pa je malo zamuštrala pri drugem. Ko je našla drugega, je začela lajati, jaz sem prijavila in v tistem, ko sem šla k njej, se je vrnila k meni in sem jo še enkrat poslala in nato je spet oblajala markerja kakor ona zna. Načeloma z oblajanjem v gozdu nimava nobenih težav, ampak tako kot je Mateja rekla, psička je še zelo mlada in ponavadi se naši psi prav na izpitih spomnejo, da ti bodo dali en nov problem za razvozlat! :) Ne vem kaj ji je bilo, da se je vrnila, nimam pojma in se nočem preveč obremenjevatri s tem, bomo videli, če bo naprej še delala podobne stvari, bomo pa razmišljali o rešitvah. :) Za drugega markerja je dobila zaradi tega, ker ga je zapustila zadostno oceno. Tako si je skupaj prislužila 148 točk, kar sicer ni ne vem kakšen rezultat, ker vem, da lahko naredi še vellliiikkkkooo bolje, ampak izpit pa sva naredili!!!! Juhuhuhu!

Žal nimam nobene slike iz prvega izpita, ker nisva imeli zraven navijačev, so pa pridno navijali doma in sigurno nekaj prinesli k temu, da sva uspešno opravili s prvim izpitom. Moram pohvaliti Zoran&Loka, ki sta razturala na izpitu in tako pometla s svojim zadnjim izpitom! Super stal, res je njuno delo prava paša za oči! Uspešno sta svoj krst prestala tudi Eva&Hillček, ki sta razturala v Ljubljani in Hill si je prislužil naziv reševalni pes! Še enkrat bi se rada zahvalila mojim puncam in fantom, ki so mi nesebično pomagali na treningih, se skrivali ob nemogočih razmerah in jim nikoli ni izginil nasmeh iz obraza, ki so dodatno prihajali na treninge, če sem želela kaj potrenirati...:) Največja zahvala pa gre Evi in Ani, ki sta resnično zasluženi, da sva danes tu kjer sva. Tisočkrat hvala!!! :))) In kot sva se že enkrat pogovarjale z Evo...ni naključje, da sva prvi izpit opravile v Tolminu in da je deževalo...tudi Eva ga je s svojim Mixom! :))))

Prve sanje in želje sva s Tio uresničile, vendar je to šele najin začetek in že strmiva k novim ciljem! :)

Vaja "REŠUJMO ŽIVLJENJA" v Novem mestu

2010-05-25T12:17:00.000-07:00

V soboto, 22.05.2010 smo se zbrali na reševalski vaji v Novem mestu, ki je bila razpisana tako za začetnike kot tudi za stare mačke. Celjanarji smo štartali ob šesti uri zjutraj, še dobro, da smo se odpravili tako hitro, saj nam naš kombi ni dovoljeval kakšnih pretiranih hitrosti (povprečna hitrost je bila 75km/h, rekord smo podrli na avtocesti po hribu navzdol-celih 100 km/h :))). Vzdušje je bilo itak fenomenalno, prav tako smo skrbeli (še posebej Zoran), da so naše trebušne mišice delale na polno. Ne smem pozabiti omeniti, da smo včasih res komaj speljali in včasih smo celo dvomili, da bo kombi zdržal do konca. Vendar se stara sablja ni predala in tako nam je uspelo. Upam, da nam bo takšnih voženj še kar nekaj, saj me spominjajo na "stare čase", ko smo se s plavalci odpravljali na tekme in priprave.

Razporejena sem bila v drugo skupino, katero je vodil Grega, znotraj le-te pa smo se razdelili v skupino začetnikov. katero je vodila Jasna in skupino z opravljenimi izpiti, katero je vodil Grega, pomočnica pa je bila Lidija. Na prvo delovno točko smo se odpravili ob 8.50, kjer nas je čakalo iskanje v gozdu. Druga skupina je iskala v strelcih, mi pa smo se sami odločili, kaj bi potrenirali. Sama sem naredila dva iskanja z motivacijo, bistvo mi je bila dolžina in pa seveda tuji markerji (moram izredno pohvaliti organizatorje, ki so na vsakem delovišču priskrbeli markerje). Tia je svoje delo odlično opravila, sploh dobro je bilo njeno oblajanje.

Do drugega delovišča smo se malo sprehodili, čakal nas je prevoz z gumijastim čolnom na drugo stran Krke, kjer smo povadili prvo pomoč (oskrba ran), nato je sledila vožnja s čolnom nazaj in na drugem bregu oživljanje. Tia je bila najbolj navdušena nad čolnom, saj smo se lansko leto res ogromno prevozili s čolnom, tako da je bila vožnje že čisto navajena. Prav komaj je čakala, da se bo lahka zagnala na čoln. :) Tudi povijanjenam je šlo zelo dobro od rok, za oskrbeti smo imeli hudo krvavitev iz podlahti in pa zlom.

Na tretje delovišče so nas peljali s kombiji in prikolico, čakala nas je ruševina, ki sama po sebi sicer ni bila tako zelo zanimiva (za nas ruševinarje), bila je prazna stavba s praznimi prostori, vendar je za pse to zelo dober trening, da pridejo na nepoznan teren. Ponovno smo se razdelili v skupine, sama sem s Tio naredila eno iskanje, delala je zelo dobro, še posebej mi je bila všeč njena samostojnost in to, da se je brez problema oddaljevala od mene.

Na četrto delovišče so nas spet peljali s kombiji, čakala nas je vrvna tehnika. Ker sem imela še vedno izposojeno opremo od naše Majde, sem se odločila, da malo obnovim znaje in da splezam na vrh. Moram reči, da mi je šlo kar dobro od rok, dvignila sem se s pomočjo nožne in prsne prižeme, dol pa sem se spustila s pomočjo desonderja. Moram pa povedati, da me zaradi vrvne tehnike kar močno daje musklfiber.:)) Ni kaj, pač se staram. :)))

Na koncu nas je čakala hrana in seveda deci domačega cvička (hvala Simoni), pa seveda dolgi pogovori o naših pesjanarjih. Res moram pohvaliti organizatorje (posebej Cvetko), ki so res dali vse od sebe in nam omogočili en lep dan. Upam, da bo še veliko takšnih vaj, če ne druga, pa se zagotovo vidimo v Novem mestu leta 2011! :))

NAJVEČJE CVETKE!

2010-05-17T00:00:00.000-07:00

Že dolgo časa se spravljam napisati vse cvetke, ki so bile izrečene na račun Tie ali same pasme. Ni mi potrebno posebej omenjati, da hvalabogu še vedno veliko ljudi ne pozna pasme borderski ovčar, čeprav se njihova popularnost vztrajno dviguje, kar po mojem mnenju ni najbolje, saj večina ne dobi realne slike.

Največje cvetke:

- "veš, ta pes se pa že rodi pameten!"
- "a Tia nastopa v reklami za Belinko?"
- "a si videla, da je točno take barve pes kot Tia in nastopa v oddaji Slovenija ima talent???"
- "ta pes pa vse zna, kar hočeš!"
- "a je Hill sin od Tie?"
- "a sta to bratec in sestrca(Lok&Tia)?"
- "to je pa najpametnejši pes na svetu, res!"
- "a to je husky?sam ni čisto tapravi, ker nima modrih oči!"
- "veš, če bi mi imeli hišo, bi tudi imeli borderja!"
- "a Tia je kakšna pasma?kaj to?kako ste že rekli???broderski ovčar?"
- "mi smo pred 20 leti imeli čisto enakega, res, ne morem verjeti, da je iste barve kot naš!"
ZMAGOVALANA:
- "o fak stari pazi lisica!!!" -si predstavljate odziv fanta, ko sem prišla iz gozda s povodcem v roki...:)))

Zdaj sem že dobila občutek, kdo se resnično zanima za pasmo in se je pripravljen o njej tudi veliko naučiti. Vsi vemo, da velikokrat borderji niso primerni za prvega psa, razen v primeru, da narediš prej veliko študijo. Takšni, ki se iskreno zanimajo, jim z veseljem postrežem s koristnimi informacijami in jim pomagam. Tisti, za katere že takoj vem, da bi imeli pametnega psa ali pa bi imeli borderja, ker je to najpametnejši pes, ali pa zato, ker so videli v oddaji, da lovi frizbi ali pa so videli reklame, jim začnem težiti, kako veliko se je potrebno ukvarjati, naštejem nekaj morebitnih negativnih lastnosti, povem, da radi pasejo vse mogoče, tudi otroke in avte...in takšni takoj rečejo, da pa to že ni za njih. Tiste taprave pa to ne odvrne. :)

Pester vikend! :)

2010-05-10T11:10:00.000-07:00

SOBOTA, 8.05.2010

V soboto smo se odpravili v Varpolje na poligon z namenom, da preizkusimo kako se naši psi obnašajo na tujem poligonu. Že sama lokacija je prečudovita, tako da je odličen trening že bil zagotovljen. Eva&Hill&Lola, Ana&Lunica, Darja&Bona, Aljaž&Chaky, Karmen&Bambi in moja malenkost ter seveda Tia smo se že v zgodnjih urah odpravili proti Mozirju, vreme sicer ni kazalo na najboljše, vendar smo moči nabrali na kavici v Mozirju, kjer drugače prodajajo najbolj okusne domače ajdove žemljice iz krušne peči. Njami...:) Poligon v Varpolju je resnično urejen, dejansko sta dva poligona, ovire so postavljene v senci na eni strani, poslušnost pa se lahko dela v ograjenem poligonu, ki je na drugi strani.

Poleg klasičnih ovir imajo na razpolago tudi bolj specialne ovire, se pravi za bolj izkušene pse. Te ovire so v bistvu sestavljanke klasičnih ovir, le da so nekoliko otežene. S Tio sva najprej naredile ovire, poskusile sva kar izpitno situacijo tudi z namenom, da se preizkusiva na tujem poligonu, kjer ne poznava teren in da pokaževa Karmen kako izgleda izpit premagovanja ovir. Tia se je odrezala fantastično, premikajoči most je premagala brez težav, prav tako gugalnico, ki je kar močno udarila ob prelomu in Tia se ni prav nič prestrašila, lestev ji je šla gladko od nog, sicer ni bila med bolj težavnimi, saj je imela široke prečke, le dostop do nje je bil nekoliko otežen, vendar si je takoj prišla gor kako se stvari streže. Pri preskoku sva si odstranili 3 palice, saj imava ponavadi težave, da si Tia ne vzame dovolj zaleta in se prepozno odrine, potem je odlično preskočila, tunel je šel kot po maslu, najbolj pa me je presenetila na neprijetnem materialu, ki je bil na videz zelo lahek (dve paleti+pleh+žice), vendar smo potem ugotovili, da je psom delal kar nekaj težav, vendar ga je Tia naredila prav piflarsko (Eva naju je ful pohvalila), po moje bi ji na neprijetnem materialu postavil karkoli in ona bi šla poleg-moram pa povedati, da sva ga vadili do onemoglosti, ker je rada prehitevala...seveda, kaj bo borderju zanimivo počasi hoditi, on najde vedno hitrejšo rešitev...:)

Detaširanje je tudi opravila odlično, problem je imela samo pri eni mizi, ki se je zelo slabo videla, zato jo je malo iskala in je že hotela skočiti na tunel, pa na preskok,...potem ji je kapnilo kam sem kazala in je dokončala vajo. :)
Glavni cilj pri najini poslušnosti je sedaj dobiti nazaj Tiino sproščenost (po poku na celjskih izpitih) in moram reči, da sva na dobri poti. Po dolgem času je spet pokazala svoj poleg, juhuhuhuhu, ko nasloni glavo na mojo nogo, dvigne visoko gor rep-ja to je tisti najin poleg. :) Poskusili smo tudi skupino, s katero Tia sploh nima težav, prav tako sva naredili nekaj vaj v gibanju, katere rade malo pomešava, ampak jaz se ne sekiram preveč, malo sva povadili aport, odpoklic in plazenje. Na koncu pa še vaja naprej (na skrivaj sem ji postavila tarčo, ki je ni mogla videti na razdalji 40 metrov), katero je fenomenalno opravila, le tistih 10 korakov poleg morava še trenirati, čeprav napredek je že.
Čisto na koncu pa sva še poskusile tiste težavne ovire, Tia je itak malo preveč pogumna, ni važno kakšno oviro ima ona pred seboj, se požene nanjo z vso hitrostjo. V tretjem poizkusu ji je uspelo priti gor po lestvi, šla je tudi čez tunel na višini, potem sem pa jo raje jaz dala dol, saj bi se po moje razmontirala na mreži. :)
Po končanem treningu pa smo še šli k nam na vikend v Letuš, kjer smo si privoščili piknik, psi pa divjanje. :)

NEDELJA, 9.05.2010

V nedeljo pa smo se družinsko odpravili iz Šmihela na Mozirsko kočo, od tam pa še po Golteh. Vreme nam sicer ni bilo naklonjeno, vendar je prečudovita narava popravila vtis. Tia pa je seveda uživala ob metanju palčk. :) Vsem priporočam pohod, saj je v tem času najbolj zanimivo spomladansko cvetje...aja, pa najboljše kremne rezine imajo na Mozirski koči! :)

NOV ZAČETEK

2010-05-05T12:06:00.000-07:00

Danes je bil moj prvi dan v novi službi! In bilo je zanimivo, sproščeno in zabavno. In bil je prvi dan, ko nisem šla na plavalne tečaje. In moram povedati, da "svoje" otroke zelo pogrešam. Zadnja štiri leta sem z največjim veseljem hodila v najboljšo službo, na bazen otroke učiti plavati. Včasih so me jezilo kot strela, ampak vseeno je to najbolj zabavna služba. Vendar na žalost se samo z njo ne moreš preživljati, te pa resnično obogati. Zakaj? Ker so otroci najbolj iskrena bitja, ki jih enostavno včasih opazujem z odprtimi usti in se čudim. Čeprav pa me včasih tako jezijo, da rečem, da še dolgo ne bom imela svojih, seveda se hecam. :)

Ampak...otroci so najbolj prisrčni, ker me ne spoznajo oblečene in me čudno gledajo, ko me vidijo na sprehodu, v kopalkah me takoj spoznajo (obratno od odraslih :)), ko se te leta potem, ko si jih učil, tudi spomnejo in ti stečejo v objem, ko ti dajo med tečajem poljubčka samo zato, ker vedo, da damo poljubček tistemu, ki ga imamo radi, zato ker se tako radi stisnejo k tebi in ti rečejo "rad te imam"...Včasih sem se tudi nasmejala...ko ti punčka pove, seveda ne da bi jo spraševala, da je njena mama bolana na luliki in da je zdaj vse super-kako se ne boš nasmehnil, ko te vabijo na svoje rojstnodnevne zabave, ko te učijo o spidermanu, gormitih, barbikih, ko so tako prestrašeni in vsi delajo vaje kot navite urice, ko jim rečem, da jih božiček gleda čez eno špranjico in da on vse vidi in ve,...Res takšno delo te bogati in osrečuje. Po 15 letih si pač zasvojen s klorom in vodo, brez tega si ne moreš več predstavljati življenja. Zato pa se tudi nisem poslovila, ker vem, da jih bom kmalu obiskala na bazenu. :)

CELJSKA KOČA

2010-05-03T11:51:00.000-07:00

Celjska koča je del Posavskega hribovja. To območje opredeljuje šest izrazitih vrhov in štiri doline oz. soteske med njimi. Vrhovi so Tovst ( 834 m n.v. ), Ramanco ( 781 m n.v. ), Vipota ( 532 m n.v. ), Grmada ( 718 m n.v. ), Bavč ( 692 m n.v. ), in Srebotnik ( 700 m n.v. ). Med Tovstom, Grmado in Vipoto se razprostira dolina Pečovnik s Pečovniškim potokom. Vso področje je označeno z markiranimi planinskimi potmi.

Kraj, kjer punce nabiramo kondicijo in seveda tudi naši psi. Zdaj je že postala stalnica, vzpon, obvezna kava na terasi, potem dol, vmes pa veliko čveka...o čem? Seveda o naših kosmatincih! :)
Zdaj prihaja čas, ko bom ( srčno upam) uspela gor vsaj dvakrat tedensko, bo pasalo tako meni kot Tii-ona je itak vedno za akcijo! :)
Nazadnje sem bila prejšni teden z Ano in Lunico ter Barbaro. Nekaj fotomateriala:

ISKANJE V GOZDU

2010-04-28T06:26:00.000-07:00

Trenutno se zelo posvečamo treningom v gozdu, saj je končno mimo naš aprilski izpit in pa seveda zimsko vreme, ki nam je onemogočalo kvalitetne treninge. Danes bom svoj blog namenila sistemu šolanja, ki ga prakticiramo v gozdu. Vedno smo odprti za nove ideje, zato smo prakticirali že različne načine treninga, vsak posameznik pa se odloči za najboljši sistem, ki odgovarja njegovemu psu. S Tio trenutno trenirava v gozdu različne stvari:

- RAZDALJO: to pomeni, da nama je cilj, da se Tia brez problema oddalji od mene tudi do 70 metrov. Ponavadi pomeni ta razdalja majhen problem za pse, saj se nočejo preveč oddaljevati od lastnika ali pa se jim po določenem času ne ljubi več. To trenirava z motivacijo, saj je tako pes izredno motiviran, da pride čim prej do markerja. Zaželjene so tudi ravne linije, katere z motivacijo tudi treniramo. Večkrat treniramo na oteženem terenu, tako da je pes izredno motiviran in je pripravljen brez problemov premagovati naravne ovire (veje, trnje,grabne,...). Veliko delamo tudi na tem, da pes prečka med iskanjem gozdno cesto ali potko, potoke in grabne, saj le-ti predstavljajo psu navidezne meje, preko katerih ne gre.

- OBLAJANJE: oblajanje prav tako treniramo z krajšimi pobegi, kjer marker motivira psa, pobegne cca. 10 metrov stran in počepne, bistvo je, da psa nagradi v pravem času, ko so laježi najbolj enakomerni in najglasnejši, to vajo ponavljamo večkrat zaporedoma. Bistvo je tudi, da se pes ne dotika markerja, saj to ni zaželjeno po pravilniku.

-POLOŽAJI MARKERJA: treniramo tudi različne položaje (sedaj bomo bolj začeli:))), markerji so tako v sedečem, čepečem in ležečem položajo (obešence smo samo enkrat poskusili, psi so imeli kar nekaj problemov z nakazovanjem). Pomembno je, da potreniraš vse položaje, saj lahko psi med resnično akcijo in nenazadnje tudi na izpitih najdejo ponesrečence v različnih položajih in jih oblajati.

- USMERJANJE: v gozdu je zelo pomembno in koristno usmerjanje, saj z njim zelo natančno pregledaš iskalno območje. Usmerjanje vadimo s kantami na travnikih, potem to znanje prenesemo v gozd. Je pa zelo zaželjeno, da je v začetni fazi lahek, ne preveč zaraščen in pregleden teren, saj pes dela na takšnem terenu lažje in ohranja bolj ravne linije. Usmerjanje vadimo tako, da dva markerja skrijemo, vsakega na svojo stran, psa usmeriš v eno stran, ko pes markerja najde in ga oblaja ter dobi nagrado, ga pokličeš in usmeriš na drugo stran k drugemu markerju. Po najdbi se marker v ravni liniji premakne za cca. 20 korakov naprej in tako psa ponovno usmeriš v drugo stran, to naredimo večkrat zapored. Ravne linije pa smo trenirali predvsem z motivacijami. Pri takšnem usmerjanju imajo markerji hrano, pri zadnjem pa pes dobi igračo in tako zaključi z iskanjem. Problem pa se je pojavil pri naših borderjih, ki niso nekako navdušeni nad hrano, zato sva z Evo poskusili narediti isti sistem z igračami, pri vsakem markerju dobi igračo, jo prinese do tebe, se malo pocufa, jo spusti in ga usmeriš naprej v drugo smer. Včeraj sva prvič prakticirali takšno taktiko in se je kar obnesla, čeprav se je Tii in Hillu čisto mešalo od vseh igrač, ki sta jih dobila. Odločili smo se tudi, da bomo usmerjanje vadili tako, da bomo markerja skrili na eno stran, psa poslali v drugo, kjer ne bo markerja, ko se bo vrnil k tebi, ga pa boš usmeril v drugo smer, kjer pa bo marker. To zaporedje (po število usmerjanj v različne strani) bomo spreminjali, tako da pes nikoli ne bo vedel, v kateri smeri ga čaka marker.

Upam, da sem blog napisala razumljivo...:)))) Mislim, da je najboljša taktika, da se pred vsakim treningom odločiš kateri sklop boš potreniral in v tem kontestu potem tudi potreniraš. Je pa izredno pomembno, da posvetiš veliko časa tako usmerjanju, razdalji, iskanju brez motivacije, oblajanju, saj lahko le tako dobro natreniraš sistematično iskanje v gozdu, ki ti pride prav na izpitih, preizkušnjah in tekmah, pa mogoče tudi za resnične akcije. Bistvenega pomena pa je kondicija, ki jo mora imeti pes, saj je tovrstno iskanje za psa zelo naporno. Osebno so mi treningi v gozdu zelo pri srcu, edino kar me resnično moti, so klopi, ki v zadnjem času na naših koncih kar mrgolijo. Ne vem, ampak glede na ponudbo na trgu sama še vedno nisem našla zaščite, ki bi na mojem psu 100% delovala.

Logarska dolina 2010

2010-04-26T02:58:00.000-07:00

Pa smo jo dočakali in preživeli. To je bilo za naju s Tio drugo zimsko usposabljanje v Logarski dolini, zato so bila tudi pričakovanja za dobro delo zelo visoka. Že sama lokacija je obljubljala nepozaben vikend, saj vsak, ki je že kdaj obiskal Logarsko dolino, ve, da se tam skriva pravi raj na zemlji. Vsakič, ko se peljem skozi to prečudovito dolino, pomislim, da bi nekoč imela kmetijo, ovčke in seveda borderje. :)
Usposabljanje je trajalo tri dni, od petka do nedelje, poudarek je bil na iskanju na plazovih, veliko pa smo trenirali iskanje ponesrečencev na terenu, pa po dolgem času smo uresničili naše želje-začeli smo delati usmerjanje na kante.

PETEK:

Petek nam je kljub slabim napovedim pripravil kar nekaj sonca, ki nam je olajšalo delo na plazu. Najprej smo se razdelili v dve skupini, katere so skupaj delale vse tri dni. V moji skupini sta bila šefa Polona in Zoran, družbo pa smo jim še delali Žiga, Niky, Karmen, Davorin, Blaž, Mojca in moja malenkost. V petek smo kopali grobove na plazu pod Okrešljem, lokacija je bila resnično fantastična, vreme prav tako, da o dobri družbi sploh ne govorim. Malo sivih las nam je povzročal neugoden sneg, ki je bil čisto zbit in leden, zato smo se s kopanjem izredno namučili. Tako nam je v petek uspelo skupaj spraviti en grob, ki pa je bil res vrhunski. Da pa naši psi ne bi samo počivali, smo po končanem kopanju naredili trening z njimi. Glede na to, da večina psov eno leto ni iskalo na snegu, smo začeli postopoma. Najprej smo naredili iskanje z motivacijo na odprt grob, nato na polodprt in na koncu v tretje še na čisto zaprt grob. Markirala nam je Polona, ki ima z iskanjem na snegu največ izkušenj in moram resnično pohvaliti njen trud in zavzemanje za vsakega psa posebej. Čisto sem bila presenečena, da je Tio spravila v ozek grob, saj sem resnično dvomila, da bo Tia skočila v majhen grob in se tam igrala z markerjem. Tudi v drugo je brez pomisleka skočila v grob in lajala, na čisto zaprt grob pa je še zraven kopala in lajala. Čisto je presegla moja pričakovanja, saj sem bila vajena, da nikoli ni imela želje biti čisto blizu markerja, vedno se je sicer želela prebiti do njega, vendar takoj, ko ga je zagledala, je obstala na mestu in lajala. Za petek smo naredili čisto dovolj, zato smo se vrnili v naš tabor, kjer nas je čakala priprava kosila. In ena izmed stvari, ki mi je najbolj všeč, je to, da skupaj pripravljamo obroke, si pomagamo, skupaj pomivamo posodo, res pravi tim smo.

Po kosilu pa smo se spet razdelili v dve skupini, ena je odšla trenirati na travnik usmerjanje na kante, druga pa trenirat IPO v gozd. V gozdu pa je bil šef Zoran, ki nam lahko glede na svoje delo z Lokom res ogromno svetuje in nas usmerja. Glede na to, da smo na travnikih vadili usmerjanje, sem ga potem prenesla tudi v gozd, ker si želim resnično naučiti Tio usmerjanje, saj je takšno pregledovanje terena veliko bolj zanesljivo, saj je možnost, da izpustiš markerja, veliko manjša kot sicer. Tako sem s Tio v gozdu vadila usmerjenje na dva markerja, pri enem je dobila hrano in med tem ko je prihajala proti meni, sem jo usmerila na drugo stran k drugemu markerju. Delala je odlično, tudi njeno lajanje je zelo dobro. Po končanem iskanju smose odpravili na travnik, kjer smo vadili usmerjenje. Bilo je izredno zanimivo, zadali smo si izhodišno črto in smo kante premikali glede na to črto, najprej so bile oddaljene cca. 30 metrov, v drugi rundi pa smo jih oddaljili še za dodatnih 20 metrov. Večina je dajala na kante hrano, jaz pa sem se odločila zažogice, saj sem vedela, da bo Tia letela na kante s polno hitrostjo, če bodo tam žogice. Usmerjanje je popolnoma uspelo, psi so bili že vidno utrujeni, vendar smo jim še privoščili rundo frizbijev in žogic. Z delom smo končali približno ob osmi uri, nato je sledila skupna večerja in pa druženje, ki pa se nekako ni zavleklo kot ponavadi, saj smo bili vsi preveč utrujeni.

SOBOTA:
Že kakšna dva tedna nazaj smo se jaz, Ana, Darja, Aljaž in Karmen odločili, da bomo pobegnili iz Logarske doline na skupno vajo v Tržič, ki je bila razpisana za vse začetnike, SIP-ovce in seveda MERP-ovce. Najprej sem pomislila, da bom sigurno kaj novega izvedela, gledala ostale mojstre pri delu, kaj vprašala...tako sem bila mnenja, da takšne vaje ne smem zamuditi. V Tržič smo se odpravili ob sedmi uri zjutraj, odločili smo se za bližnjo pot preko Avstrije, ki se je v končni fazi kar zavlekla, hvala bogu, da imamo Aljaža in Darjo, ki sta nas super usmerjala po vseh vaseh, se vidi, da sta pred kratkim opravila orientacijo in to z zavidljivo oceno. Ob dvetih je bil zbor in glede na to, da so mi povedali, da bomo začetniki skupaj, sem bila res polna pričakovanj. V glavnem, kaj veliko ne bom bluzila, vaja ni niti približno dosegla mojih pričakovanja. Na žalost sploh ni bila namenjena začetnikom, saj smo morali preiskati cca. 3,5 km poti,iskalo naj bi se v strelcih, v skupini pa nas je bilo pet začetnikov, dobre vile pa so nam prišepnile, da je na celotni razdalji skrit en marker. Že na začetku sem se odločila, da Tie ne bom pošiljala iskat, ker se mi ne zdijo takšne vaje primerne zanjo sedaj, tako da sva se celo pot sprehajali, vmes pa sem naredila dve iskanji, da je bilo le malo bolj zanimivo. Parkrat smo rahlo zašli, saj nismo imeli niti karte, radijske postaje, smo pa imeli super izlet, kar pa tudi nekaj šteje. Po koncu je bila pripravljena vrvna tehnika, vendar se nam je žal preveč mudilo izkoristit lep dan nazaj v Logarsko dolino. Lahko rečem samo to, da upam, da bo v prihodnje malo bolj poskrbljeno za začetnike, da bomo odnesli iz takšnih skupnih vaj čim več novih izkušenj. Pozitivno presenečenje pa je bil izvrsten golaž, ki nas je čakal v gasilskem domu. Smo se pa po slabem mesecu ponovno srečali letošnji tečajniki, tako da smo malo poklepetali in se odločili, da poskusimo srečo čez en mesec v Novem mestu. Po prihodu nazaj v naš bazni tabor smo izkoristili dan za trening in smo se ponovno odpravili delati usmerjanje na travniku, kjer smo sedaj prestavljali kante tudi po dolžini in moram reči, da je vse skupaj izpadlo več kot odlično za vse pse. Nato pa še malo iskanja v gozdu, ki pa je za naše pse pravi žur. Zvečer pa nam je Jure predstavil resnično iskalno akcijo v Turčiji, katero sta leta 1999 prizadela dva močna potresa. Super je izvedeti iz prve roke kako se obnesejo psi na resničnih ruševinah in takratnih okoliščinah. Miha pa nam je predstavil iskanje v strelcih, prav tako pa tudi računalniški program, ki se uporablja za tovrstno iskanje. Lahko rečem samo to, da so se vsi v organizaciji zelo potrudili, da so nam čim bolj kakovostno zapolnili čas.

NEDELJA:
V nedeljo smo se zjutraj ponovno odpravili na plaz, kjer smo še zadnjič potrenirali iskanje na snegu. V prvi rundi so mene pokrili s šotorko in name nametali nekaj snega, medtem je Tio pridržala Polona in ko sem bila popolnoma zakrita, je Polona poslala Tio iskat. Bistvo tega je, da pes gleda kako mu lastnika pokrijejo s snegom in ponavadi pes naredi vse, da "reši" lastnika. Ker so močno motivirani, potem kopljejo, lajajo,...in kaj naredi moj kuža? Pride do mene in cca. 5 minut laja na polno (tako dolgo in močno je še nisem slišala lajati), o kopanju pa ni bilo ne duha ne sluha. :))) Sem pa dobila par slinastih poljubčkov, najbrž pa Tii sploh ni bilo jasno, kaj mora delati, vedela je, da pove z laježem to da je nekoga našla, to pa je bilo to. Zanimivo je to, da mislim, da ji nikoli ni bilo jasno, če sem se šla jaz skriti, že ko je bila mladič, sva takoj preskočili na tujega markerja in se je obneslo. To pa poudarjam zato, ker sva v naslednji rundi naredili iskanje na čisto zaprt grob. Tia ga je hitro locirala in začela lajati in zraven KOPATI, ne moreš verjeti, kopala je kot zmešana, in ko si je izkopala dovolj veliko luknjo, je šla s polovico telesa v grob in lajala. Seveda je padlo na ta račun kar nekaj šal...zdaj veste, če moj pes laja in ne koplje, to pomeni, da sem jaz zasuta!!!:))) Popoldne nas je še čakalo kosilo, eno uro pa smo še izkoristili za iskanje v gozdu, kjer sem delala usmerjanje le s to razliko da sta se oba markerja po najdbi v ravni liniji prestavila za 10 metrov. Ponovno se je super obneslo, tako da bo takšno usmerjanje postalo stalnica na naših treningih. Po kosilu je bil čas odhoda, vendar nam nekako ni in bilo za oditi. Tako smo se odločili, da izkoristimo dan do konca in smo odšli na triurni sprehod, kjer smo med drugimi obiskali Pravljični gozd in po dolgem času sem se spet počutila ob vseh risanih junakih kot otrok. Vsake toliko časa pa nam je dovoljeno...:)))

Lahko samo rečem, da je bilo izredno zanimivo, poučno, zabavno, psi so uživali sto na uro, edino ena pripomba je pa le bila...to, da bi tabor lahko trajal 5 dni!!! :)))

PRVI REŠEVALSKI IZPIT-R1

2010-04-19T00:22:00.000-07:00

Najprej moram povedati, da svoje poročilo pišem že drugič danes, prejšni zapis se mi je izbrisal, najbrž ga še sam bog ne bi našel. :) Pa pojdimo še enkrat od začetka...

Slika: Anita Lučič

Pa da še nekaj jaz napišem o vseh občutkih in vtisih, ki so se dogajali ta vikend. V soboto sva se s Tio udeležili prvega ruševinskega izpita, ki sva ga opravljali na domačem terenu. Izpit nas je delalo 11 parov, na začetku smo opravljali poslušnost, nato so sledile ovire in na koncu iskanje. Sodila nam je Ana Viller, zelo uspešna hrvaška reševalka, ki je s svojo psičko Mono nanizala ogromno uspešnih rezultatov. Ano občudujem že kar nekaj časa, sploh ko sem prvič videla njeno delo z Mono, na splošno mi je način dela naših sosedov zelo blizu, uživam v gledanju njihovih treningov, saj imam vedno občutek, da pozitivna energija iz njih kar kipi. V glavnem, Anino sojenje je bilo fantastično, sicer strogo, vendar za moje pojme čisto realno in objektivno.
POLUŠNOST:
Zadnje na vrsti izmed vseh parov smo bile celjske cvetke, z delom sem bila na vrsti jaz prva, tako da sem mogla nekako prebiti led. Začeli sva s prosto vodljivostjo, Tia me je s prvimi koraki čisto presenetila, hodila je tako kot ona zna (zadnje čase se ji je začelo pri poleg malo muditi, ker je vedno mislila, da gre vajo "naprej", katera jo je čisto zasvojila), po cca. 10 metrih pa dva močna strela iz plašilke in Tia mi je zamrznila. Sploh si ne morete predstavljati, v kakšnem položaju sem se znašla...groza, Tia je začela zaostajati, je bila sicer blizu mene, vendar sem videla, da je čisto paf...Ana mi je svetovala, naj jo poskušam umiriti in to sem tudi počela, vendar kaj dosti ni pomagalo. Grozen občutek je, da ne moreš umiriti svojega psa, oziroma ko ga gledaš, kako se ti sesuje in nato dela še samo zato, ker te ima tako neznansko rad. In ko sem se ozrla okoli, ko sem videla vse obraze, mi je bilo še stokrat huje. Nato nama je nekako uspelo dokončati vse vaje, vajo plazenje in naprej je celo zelo dobro izvedla, ostale vaje pa so bile tako tako, primerne nastali situaciji. Po končanih vajah je še sledilo odlaganje, pri katerem nisem mogla pričakovati nekih čudežev. Prvi strel je Tia še odležala, pri drugem je začela puzati in tako je bilo na žalost vsega konec. Glavni cilj mi je bil potem, da spravim Tio k sebi, zato sem se odločila, da jo poskusim razvedriti kolikor se je pač dalo. Ko sva se vrnili navijačem, mi je bilo izredno hudo, ko sem videla njihove obraze, na njih nisem prepoznala razočaranje, ampak neverjetno žalost in sočtje. In ko sem videla Ano in Luno, ki sta šle proti izhodiščnem položaju in sem videla solzne oči Ane, ki mi je v istem trenutku začela govoriti kako ji je hudo, takrat sem se resnično zavedala, da me obkrožajo pravi prijatelji, ki mi privoščijo resnično srečo. Pa hudo mi je še bilo, ko sem mogla obvestiti našo Evo (izpitov se ni mogla udeležiti zaradi službe) in jo razočarati z rezultati. Ampak obljubim, da te bom enkrat sigurno razveselila! :) Na poslušnosti sva si prislužili 23 točk/50.
Tia se je po poslušnosti ekspresno pobrala, takoj ko je zagledala Xanine žogice in v trenutku je postačla stara Tia.

OVIRE:
Za ovire sem bila prepričana, da jih Tia zna narediti odlično in to je tudi na izpitu dokazala. Vse je šlo gladko, celo preskok je bil odličen, umirjena je bila med hojo čez neprijeten material, usedanje in hoja poleg je bila odlična, detaširanje je bilo itak "najino" (čeprav je na prvi mizi stala, na drugih dveh pa ležala), celo pri prenosu je počakala pri Aljažu in šele na moje povelje pridrvela k meni direktno v poleg. Zelo sva bili pohvaljeni od sodnice in tako sva si prislužili 49 točk/50. Pol točke sva izgubili pri gugalnici zaradi dodatnega povelja, pol točke pa zaradi mojega poljubčka pri prenosu (to naredim vedno na treningu in se mi ni niti sanjalo, da se tega ne sme). :) Vendar je ta poljubček bil vreden pol točke! :)

ISKANJE:
Iskanje mi niti ni skrbelo, zato sem šla na izpit čisto neobremenjena. Ko sem videla Tio kako je postala naspidirana ob gledanju ruševine, sem točno vedela, da bo punca znala opraviti tako kot se šika. Najprej sem se prijavila sodnici in se posvetovala z vodjo delovišča, v naslednji sekundi pa je Tia že drvela po kupih ruševin. V prvi minuti je našla prvega ponesrečenca, lajala sicer ni tako intenzivno kot ona sicer zna, to lahko pripišem najbrž temu, da nikoli nismo tako močno zapirali grobov. Najdbo sem takoj prijavila in že drvela k Tii, ki je veselo čakala, da mi pokaže kaj je našla. Nato sem jo od mesta najdbe poslala v drugo smer in Tia je zdrvela naprej iskat. Sama sem se vrnila na izhodiščni položaj, vendar me je še preden sem sploh prišla, presenetil Tiin lajež. V tretji minuti je našla drugega ponesrečenca in ga tudi precej suvereno nakazovala. Spet sem prijavila sodnici in hitro odhitela Tii. Ni kaj, bila sem tako ponosna na svojega psa. Spet sva bili pohvaljeni od sodnice, pohvalila je Tio kako zelo dobro usmerljiva je in na koncu sva si prislužili 183 točk/200. Juhuhhhuhu, če pa res tako radi iščeva! :)))

Na koncu bi se rada zahvalila vsem najinim prijateljem, ki nama stojijo ob strani v dobrem in malo manj dobrem. Neverjetno je kako se je vse dotaknila najina situacija, dobila sem veliko dobrih usmeritev in nasvetov, kako rešiti nastalo situacijo. Hvala tudi vsem markerjem, zapisnikarjem, navijačem, snemalcem, "starim mačkom"- vzdušje je bilo resnično pozitivno naelektreno! In nenazadnje moram pohvaliti naše punce, Nedo&Xano za neverjetno poslušnost in ovire (še danes se mi cedijo sline), Ano&Luno enostavno zato, ker sta dva velika sončka s pravo mero poguma, in seveda Mojco&Reyo, ki nikoli nista obupali in gledali na to, kaj drugi mislijo. Iskrene čestitke tudi Katji in Cvetki, ki sta s svojima črnima lepoticama dokazali, da sta iz pravega testa in edini od 11 parov uspešno prestali celoten izpit.

Midve s Tio pa bova začeli povsod zraven jemati najino novo najboljšo novo prijateljico- plašilko! :))) Seveda bom poskusila vse kar je v moji moči, da se znebiva tega strahu in da bo potem do izraza prišlo najino delo, v katerega sva resnično vložili kar nekaj truda. Upam, da nama bo skupaj z najinimi dobrimi prijatelji uspelo, če pa ne- imava še vedno tisoč možnosti in priložnosti. Vsekakor pa nočem izgubiti svojega zlatega borderja, ki paradira po poligonu poleg z visoko dvignjenim repom kot da bi bila samojed, ko jo komaj spravim dol iz poligona, ko bi ona še vedno delala ali pa, ko vsem psom kaže zobe, če jo poskušajo zmotiti med vajami na poligonu. Bravo moja zlata Tia, v soboto si dokazala, da si prava borka!

NOVI GOJZERJI!!!!!

2010-04-14T06:26:00.000-07:00

Končno imam nove!!! Prelepe, udobne, dobro profilirane, trpežne, v glavnem bila je ljubezen na prvi pogled! :)

S starimi sem imela kar nekaj smole, so mi razpadli v slabem letu, čeprav sem bila z njimi izredno zadovoljna, vendar če ni prave kvalitete (čeprav je znamka izredno cenjena in priljubljena), si z njimi ne moreš pomagati.
Upam, da mi bodo novi bolj služili, da bom z njimi veliko prehodila in da mi bodo prinašali tudi malo sreče!!! V soboto pa bodo doživeli tako kot jaz- krst! ;)))

MISIJA IG- KONČANO

2010-04-12T02:12:00.000-07:00

Uradno sem zaključila z vodniškimi izpiti, pravkar nam je Miha sporočil, da sva z Ano uspešno prestale vse izpite (midve sva izvedeli zato, ker naju v soboto čaka prvi ruševinski izpit, pogoj za opravljanje le-tega pa so uspešno opravljeni vodniški izpiti). Dedi je res priden, glede na to, da smo včeraj pisali teste (in tega je bilo ogggrrooommmnnooo), danes pa so rezultati že tukaj. Tako sem včeraj uspešno prestala izpit iz ruševin, nevarnosti v gorah in prvo pomoč ponesrečencu. Bilo je resnično naporno, že tako in tako sem se bolj težko spravila k učenju, kajti pred dvema letoma sem končala s šolanjem ( in sem malo iz forme učenja in tovrstnih obveznosti), čeprav pa moram reči, da ko pa se spravim k stvari, pa mi še zaenkrat vse kaplja hitro v glavo. Včeraj smo opravljali najbolj obsežne izpite, nevarnosti v gorah in ruševine so obsegale 120 vprašanj, tako da imam po dolgem času spet bunkico na prstu od pisanja. Znanje iz prve pomoči ponesrečencu pa smo izkazovali tudi praktično, poudarek pa je bil na oživljanju otroka in odrasle osebe. Seveda sem presrečna, da sem zaključila z vsemi začetnimi vodniškimi izpiti in da se lahko začnejo sedaj odvijati bolj resne zadeve.

In kako smo se imeli zadnje tri mesece?
Moram reči, da prav odlično, sploh nisem preveč pogrešala prostih vikendov, saj me je vedno v Ljubljano spremljala odlična družba, prav tako pa smo spoznali ogromno novih prijateljev in v teh treh mesecih smo se resnično povezali. Upam, da se bomo videvali na vajah, pa izpitih, pa seveda taborih,...
Na splošno so bila vsa predavanja izredno zanimiva, najbolj mi je v spominu ostala prva pomoč psu, mogoče zato, ker pride meni kar prav to povijanje in oskrbovanje ran, ker imam doma enego veliko norko, ki si rada poškoduje kakšen krempelj...:)
Pa tudi vrvna tehnika je bila izredno zanimiva, po 10 letih želja sem končno oblekla plezalni pas in spoznala grobe osnove, pa moram reči, da sem se končno dobro naučila orientacije na terenu. Prva pomoč ponesrečencu pa je bila dobra ponovitvena vaja pred majskim ponovnim usposabljanjem za pomočnika bolničarja, katerega se udeležujem že drugo leto v okviru civilne zaščite. Res so zadnji trije meseci minili ekpresno, sploh ne morem verjeti, da je že vse za menoj in da lahko odložim vse bukve zasluženo v predale. :)

Zaenkrat sem svoje teoretično znanje pokazala jaz, v soboto pa se mi pri praktičnem preizkusu pridruži moj zvesti pasji sodelavec! S Tio sva dobili zeleno luč in zdaj lahko uradno rečem, da greva v soboto na najin prvi reševalski izpit! Komaj čakam!!!!

Pravkar pa gledam Tio, kako sproščeno gloda in žuli bikovko, mislim, da nima pojma, kaj ji pripravljam za v soboto! Ta teden morava paziti, da ne bova preveč dirkali, da si ne skeglava kakšnega krempljčka, pa da seveda ohranjava najino formo! :)

Treningi, treningi, predstavitev, pa spet treningi...:)

2010-04-07T05:49:00.000-07:00

Naša TV zvezda:

Tudi ta teden je bil izredno pester. V petek, 2.04.2010 sva se z Nedo udeležili predstavitve naše dejavnosti in društva, ki ga je organizirala Uprava RS za zaščito in reševanje Izpostava Celje in sicer v sklopu razglasitve najboljšega literarnega in likovnega dela v šolskem letu 2009/2010 na temo "Naravne in druge nesreče- živali in nesreče". Poleg reševalnih psov je svojo dejavnost predstavila tudi policija, ki je pokazala delo z intervencijskim psom, največja atrakcija pa je bila psiška pasme Nemški lovski terier, ki je usposobljena za iskanje drog. Nihče si ni mogel predstavljati, da v policiji služi taka mala kepica, ki je prisotna skoraj na vsaki hišni preiskavi, kjer je sum prisotnosti nedovoljenih substanc. Najprej sta bila na vrsti policista, ki sta odlično opravila nalogo, nato pa sta na svoj račun prišli Tia in Xana. Najprej smo pokazali eno iskanje, potem pa sta Neda in Xana pokazali poslušnost, za konec pa še nekaj atraktivnih trikcev, nad katerimi so otroci najbolj navduši. Čisto so navdušeni nad slalomom, pa osmico med nogami, pa plazenjem, pa mahanjem stoje z eno tačko,... Za konec so lahko prišli tudi pobožati Tio in Xano, vendar so ju najbolj razveselili s tem, da so jima metali žogice. Za vse pse je pa bila najbolj atraktivna maskota civilne zaščite in sicer ježek, ki bi si lahko kmalu zapel zaradi policijskega psa- JEŽEK TEKA, TEKA IN SE KOTALI! :)))

Več napisanega na to temo:
http://www.sos112.si/slo/izpostava_clanek.php?IzpostavaID=1&catid=27&id=3855#

V petek popoldne je sledila izpitna situacija premagovanja ovir, katero sta sodila Miha in Jure. S Tio sva se odlično odrezali, premagali sva skoraj vse ovire, Tia je le podrla preskok (čeprav je to zanjo mala malica), tako da sva bili zelo pohvaljeni, še posebej pa je Jure pohvalil najino detaširanje. :) Like it a lot!!!
Ovire nama res gredo od rok in nog, za poslušnost pa nimam pojma kaj naj si mislim. Kar bo, pa bo ! :)

V soboto sta nas obiskali kolegici Tina in Andreja iz Naklega, tako da smo ponovno celo soboto porabili za treniranje. Najprej smo bili na ruševini v Začretu, nato pa smo šli potrenirat še na poligon, saj Tino čaka z borderko Boko prvi ruševinski izpit, katerega mislim, da bosta odlično opravili. Spet ena lepa sobota v dobri družbi dvonožnih in štirinožnih prijateljev! :)

Včeraj pa spet standardni torkov trening v Začretu, kjer smo našli še en dodaten grob za izpite. S Tiinim delom sem bila zelo zadovoljna, še vedno je noro motivirana za iskanje, tudi njen lajež je bil izredno zadovoljiv včeraj (na zaprtega markerja), Tomi pa jo je za konec čisto nakuril tako da je skoraj eksplodirala. Še en trening iskanja, potem pa končno izpit. Prav veselim se že! :)

Med vsemi temi trenigi pa maksimalno uživamo:

Tedensko poročilo :)

2010-03-31T04:25:00.000-07:00

Tako se je pred dobrim letom začelo:

Spet smo začetniki zasedeni na polno, zato mi v poplavi vseh obveznosti komaj uspe priti do računalnika, včasih pa malo zmanjka tudi volje. Prejšni vikend, 27.03. in 28.03. smo imeli začetniki izpite prve pomoči psu, vrvne tehnike in orientacije. Spet sem imela občutek, da sedim v šolskih klopeh, skoraj sem že čisto pozabila kakšen občutek se je učiti. :) Sem že preveč ven iz prakse, ampak kaj veliko ne bo časa za počitek, saj nas 11.04. čakajo še izpiti prve pomoči ponesrečencu, nevarnosti v gorah in plazovi ter potresi, nevarnosti v ruševinah. Vsi smo bili prejšni vikend uspešni, je pa šlo kar nekaj živčkov, še posebej je bila naporna orientacija, kjer sem med drugim gazila po gnoju. Ni kaj, včasih je najbolje izbrati najkrajšo pot, pa še nekaj gnoja sem zastonj nesla v Celje. :) Prva pomoč psu je bila izredno zanimiva, komu pa ni zanimivo znanje, ki ga kdaj lahko uporabiš na svojem psu. Veliko smo se punce pogovarjale med seboj in po malem ponavljale, tako da je šlo na izpitu zelo gladko. Zelo všeč mi je bila tudi vrvna tehnika, moram priznati, da sem se kar malo zagrela za plezanje, mogoče me kdo od bolj izkušenih celo kdaj malo zraven vzame. Pri meni se vsake toliko časa pojavi en mali problem in sicer, da so mi ponavadi všeč vse nove stvari in bi se rada z njimi ukvarjala, vendar ima dan žal še vedno samo 24 ur. Moram pa še napisati, da sem skozi te tri mesece spoznala ogromno novih prijateljev, s katerimi upam, da se bom srečevala tudi v prihodnosti.

Seveda se pa bliža izpit in kar malo me že zvija, ko pomislim, da bo čez slabe tri tedne. Včerajšni trening v Začretu je bil namenjen predvsem popravljanju in fiksiranju grobov na kupih in v stavbi. S Tio sva naredili same motivacije, saj želim, da jo kolikor se da naspidiram pred izpitom in da dobi maksimalno na samozavesti. To sicer ne vem, koliko se še da??? :))) Ker je mala totalno polna same sebe, ampak ne v slabem smislu. Ugotovila sem, da moram s Tio delati čim bolj raznoliko, saj si punca takoj ustvari nek vzorec in potem že na pamet ve, kaj se bo dogajalo, oziroma si samo misli da ve . Iskanje nama gre zaenkrat odlično, naspidirana je do konca, zdaj pa bomo samo to ohranjevali do izpita. Poslušnost imava tudi nareto, malo naju samo skrbijo streli, ampak se jih navajamo (med igro, pohodom na Celjsko kočo,...) in upam, da se jih bo počasi čisto navadila. Tudi ovire nama gredo, malo jo včasih zmatra preskok (nimam pojma kaj ima v glavi, ko ga namesto preskoči-obkroži), celo neprijetni material sva solidno natrenirale, detaširanje je pa itak najina najljubša vaja, ki ima zdaj še eno konkurenco- to je vaja naprej. :)

3 v 1

2010-03-24T07:36:00.000-07:00

Pa smo izkoristi ta torek in smo naredili en lušten trening iskanja, pred tem smo s Tomijem povadili vrvno tehniko (pletenje vozlov ter vzpenjanje in spuščanje) ter s Polono in Mojco prvo pomoč psu (poudarek je bil na praktičnem delu, vadili smo povijanje tace,ušesa in očesa). Res imamo super sruštvene prijatelje, ki so nam začetnikov vedno pripravljeni pomagati. Odličen občutej je delati v takšnem društvenem duhu. Ja, pa novo prelepo pridobitev smo dobili. Zoran je pripeljal iz Anglije prelepo borderko Skye, ki je včeraj s svojim "bratecom" Lokom prvič obiskala reševalski trening. Tamala je čudovita (ima najlepši smrček:)), ves čas deli poljubčke, je pogumna, naspidirana,...sigurno se ji obeta pestra in uspešna prihodnost.

Na treningu sva s Tio prvo rundo delali kupe, brez motivacije na odprte markerje, s to razliko, da so bili markerji postavljeni zunaj grobov in se je morala Tia kar pošteno potruditi. V drugi rundi sva naredili iskanje v hiši in sicer dve motivaciji, prva je bila na višini, kjer se je Tia kar malo namatrale, markerja je dobila zelo hitro v nos, le vedela ni, da mora glavo obrniti gor (izkušnje pač, prvič smo delali, da je marker skrit cca. 2 m nad tlemi), ampak vseeno ga je našla precej hitro brez moje pomoči , sicer se ji je po moje zdelo malo čudno, kaj dela tam zgoraj, vendar ga je kljub temu suvereno oblajala. Potem pa sem naredila še pobeg v enega izmed treh tunelov, s tem, da se je marker skril čisto na koncu tunela. Tudi tega je našla brez večjih naporov, tako da smo spet uspešni in zadovoljni končali trening. Zdaj so pred nami še triji treningi iskanja pred izpitom, kjer bova večinoma delali lažja iskanja in skoraj vsa na motivacijo.

Vrvna tehnika v Turncu in vaja orientacije

2010-03-21T13:43:00.000-07:00

Spet smo preživeli eno lepo in poučno nedeljo. Ob pol enajstih smo se napokali v Barbarin avto kot vsa vikend do sedaj, zadaj v boksu pa sta si delali družbo še Tia in Luna. Čakala nas je zadnja vaja vrvne tehnike, ki smo jo opravili v plezališču Turnc in zraven smo lahko vzeli tudi pse.

Pred dvanajsto smo bile pripravljene za akcijo, vendar so imele skupine nekoliko zamude. Ko smo preverili prisotnost, smo skupaj predelali nekaj teorije, nato pa smo šli po hitrem postopku v akcijo. Postavljena je bila žičnica, po kateri si se spustil z vrha na varna tla. Ker se nam je nekoliko mudilo, smo se vsi spustili samo enkrat in prvič sem se spustila kar s Tio. Najbolj me je skrbela njen nahrbtnik za spuščanje, ker je deloval ogromen in nisem bila prepričana, da se Tia ne bi mogla izmuzniti ven. Sama sem se počasi pripravila na spust, fantje so mi oblekli ter zavarovali Tio in nato so mi jo dvignali, jaz sem si jo vpela in že sva se spustili na varna tla. Moram reči, da me je Tia prijetno presenetila, ker je vso situacijo prenašala izredno mirno, brez posebnega strahu. Edina posebnost je bila ta, da so me spodaj vprašali, če vem, da ima moj pes eno taco zunaj. Mene je skoraj kap zadela, potem smo ugotavljali, ali so ji jo pozabli dati noter, vendar je bolj verjetno, da ji je uspelo nekako povleči ven, saj je bila vreča res ogromna. Bodo mogli uvesti številke teh prenosnih vreč! :)

Po koncu smo se hitro odpravili v Celje, kjer nas je čakal Miha in orientacija. Z Ano sva se prvi odpravili do treh kontrolnih točk, družbo pa sta nama delali Tia in Luna, ki sta imeli še vedno ogromno nepotrošene energije, ki pa je proti koncu že vidno kopnela. Prvi dve točki sva našli brez posebnega napora, vmes sva še našli čas za foto shooting. Tretja točka pa nama je povzročila kar nekaj sivih las, saj sva preveč zaupali azimutu, ki naju je tokrat pustil na cedilu. V glavnem, odločili sva se, da še nisva dovolj hodili in sva zašli skoraj enkrat predaleč kot se je v resnici skrivala kontrolna točka. Še GPS naju je pustil na cedilu, hvala bogu, da naju ni kondicija. Vse se je srečno končalo, malo sta naju rešili Iva in Barbara, malo pa sva se znajdli sami. Seveda ne moreva pokazati vsega znanja na vaji, morava prišparati nekaj presenečenj še za nedeljo!

Zdaj pa se začne malo bolj naporen teden, saj nas v soboto čaka izpit iz vrvne tehnike in prve pomoči psu, v nedeljo pa še izpit iz orientacije! Go go go go KDRP Celje! :)

Helikopterski polet- praktični del v slikah

2010-03-20T00:17:00.000-07:00

Slike povedo vse!!1 :)

Še en trening

2010-03-16T13:52:00.001-07:00

Spet en lep torek, od doma sem šla ob pol štirih, domov pa sem prišla ob devetih. Ja, to so reševalski treningi, nikoli ne veš, kdaj boš prišel domov. Saj ne, da samo treniramo, po koncu sledi zaslužena pijača in seveda čvek v najboljši gostilni na Ljubečni, v Vrčku. :)

In kaj sva s Tio počeli danes? Malo sva povadili kupe (eno rundo), poudarek je bil na razdalji, ki jo je morala Tia preiskati. Prvi marker je bil skrit čisto na koncu kupov, tako da se je Tia kar nekaj časa matrala, preden je prišla do njega. Seveda je morala najprej preiskati do sedaj vse znane grobove in ker se notri ni nihče skrival, se je odločila, da bo zaupala svojemu nosu. Tako je dobila markerja v nos, ga našla in lajala do mojega prihoda. Drugi marker jo je motiviral in se skril čisto na drug konec, Tia se mi je nekako izmuznila iz ovratnice (danes sva sprobali čisto novo, ki je malo širša in gre čez glavo-slabost pri motivaciji:)) in šla iskat, seveda se ji sploh ni zdelo potrebno, da ji to jst ukažem. Ona že ve kaj dela v svoji službi (tako Grega reče reševanju). Me je pa zelo presenetila, da je iskala kar nekaj časa in to zelo intenzivno, ni bilo čutiti neke nervoze in pretirane vzhičenosti (včasih se ji je mešalo, ko je šla v prvi rundi iskat), niti se ni ozirala name, ...super v glavnem (malo se je morala umiriti, upam da bo tako ostalo). V drugi rundi sva po dolgem času naredili iskanje v ruševini in sicer prvega v tunel (kjer je popolna tema). Spustila sem jo na začetku hodnika in ona veselo na delo. Spet je prvega iskala kar nekaj časa, ne moreš verjeti, čisto umirjeno (umirjeno v smislu, da ni bila preveč vzhičena, še vedno išče s svojo značilno hitrostjo za borderja), kar nekaj časa je vztrajala na mestu, kjer so bili za prejšna iskanja skriti markerji in iskala možne poti do njih. Potem sem jo usmirila v tunel, najprej je takoj prišla ven, nato pa še enkrat noter in nato najdba markerja. Mi je pa marker povedal, kako suvereno je prehodila čisto temačen tunel, šla je brez problema do konca in pobrala vonj šele nazaj grede. Spet sem bila presenečena, da je tako odreagirala na temo, sicer ji ponavadi ni delala nekih velikih problemov, samo bolj previdno in z rezervo je hodila (mogoče pa se ga je že napiflala). Nato pa še motivacija v en prostor, kjer je Tia morala premagati kup neprijetnega materiala, marker pa se je zakril na koncu tega prostora. To Tii ne predstavlja problemov, saj ima ponavadi zanimive ideje kje se lahko hodi in kam ona lahko skoči ali spleza. Ni kaj, vedno znova me preseneča, tako ali drugače, življenje z mojo Tio res ne more biti enolično in dolgočasno! ;)

Helikopterski polet- praktični del

2010-03-14T14:12:00.000-07:00

Pa smo ga končno dočakali! Sicer z malo treme in adrenalina, ampak vseeno je minil en odličen dan. Sicer je bil zelo stresen za obe, tako zame kot za Tio, vendar nama je skupaj uspelo!

Moram povedati, da sem imela kar nekaj treme, kako bo vse skupaj potekalo, sploh zaradi močnega zvoka. V petek smo namreč na poligonu drugič streljali s plašilko in Tii ta zvok ni najbolj pri srcu. :) Sicer jo ne iztiri v tej smeri, da bi brezglavo tekala sem ter tja, vendar se vidi, da po poku ni več tako sproščena. Me je pa presenetilo to, da ji je veliko lažje pod kakšnim poveljem (sem jo dala na odlaganje in ga je uspešno prestala), kot pa da hodiva sem in tja in se igrava. Sicer me je ta njen strah malo šokiral, glede na to, da je odraščala v delavnici, avtopravlnici, ob traktorjih...kjer je hrup dokaj normalna zadeva in nikoli ni pokazala nobenega strahu. Kot izgleda, je ta zvok plašilke za njo tako čuden, še posebej, ker se zgodi na poligonu, kjer se nikoli ni streljalo. Tako da imava spet nekaj dela (dolgčas nama ne more biti:))! Glede na vso to situacijo sem pričakovala, da ji danes ne bo vseeno in da ne bo tako hrabra kot smo jo vajeni! :)

Ob pol devetih smo se zbrali na Brniku opremljeni z varnostnim pasom (plus dve popkovini za vpenjanje), zaščitno čelado in očali ter seveda s svojimi kužki, ki so morali imeti nagobčnike, zatezno ovratnico in kratek povodec. Aja, pa da ne pozabim...polne žepe slanine! :) Najprej smo še enkrat poslušali teorijo, potem pa smo začeli s praktičnim delom. Razdelili smo se v skupine po dva(sanjska ekipa na čelu z Evo in seveda Hillom:)), v prvi rundi smo šli do helikopterja, ko le-ta ni bil prižgan, Tia se je pognala na njega, čeprav je bila mislim da najmanjši pes na današnji vaji (mogoče je to prednost ali pa tudi slabost, kdo bi vedel? :)), nato smo zavarovali psa tako, da smo potegnili povodec pod varnostno ograjo, nato pa smo se še mi vpeli vanjo. Nato pa pot nazaj iz helikopterja, prvi se je vračal vodnik, šele nato pa pes, seveda se je spet pognala dol, kar je razvidno iz slike, na kateri izgleda kot da dela stojo. :) V drugi rundi pa je bila malo drugačna pesem, zdaj so seveda helikopetr prižgali in smo ponovili vajo. Tia niti ni odreagirala ob začetnem hrupu, nekako sva prišli do helikopetrja, potem pa sem jo raje kar sama dvignila (hvala Eva, Monika, Jure za najboljšo oprsnico na svetu), prav tako sem jo raje dala dol kar sama. Potem smo imeli malo pavze zaradi nujne intervencije vojaškega helikopterja (ki je sicer zadolžen na Brniku za dežurstvo), vse to pa je zelo prijalo psom, da so se malo razigrali. Tia je nekako preživela potravmatski sindrom, mislim, da ji je bilo huje, ko sva končali, ko je dognala, kaj se je sploh dogajalo. :) Potem je že z največjim veseljem lovila žogice, seveda s Hillčekom. Moram priznati, da me je bilo kar malo strah, kako bo v tretje, vendar sem si rekla, da moram poskusiti, da Tia vidi, da to ni tak bav bav. Seveda je bil še vedno bav bav, vendar je Tia odreagirala veliko bolj suvereno, pač je morala to narediti (tako si jaz predstavljam). Ko sem jo spet dala v helikopter, je točno vedela, kje je njeno mesto, se je takoj postavila tja, družbo nama je delal Hill, ki se je tako stisnil k nama, da smo bili zlepljeni skupaj! Same vožnje s helikopterjem niti nisem ne vem kako doživljala, ker sva se z Evo ubadali s Hillovim nagobčnikom, malo sva čvekali, malo pa gledali ven. Nato so naju odložili na travniku, posadka je odletela po nov par (midve pa sva užgali zanimivo debato sredi travnika:)), nato pa smo spet ponovili vajo in tako so naju spet pripeljali na izhodišče. Tia si je po tej dogodivščini kar kmalu upomogla, spet sta s Hillom lovila žogice po travniku. Mi pa smo počakali, da so vsi končali z vajo, nato pa smo naredili kratko analizo.

Kaj naj rečem? Bilo je super, sicer stresno, vendar so to situacije, ko jih mora dati pes skozi. Super je videti, kako mi Tia zaupa in gre skozi stvari, ki ji niso najbolj prijetne. Vem pa, da bova mogli veliko delati na tem, da slučajno ne bi postala preveč streloplaha in da bi jo začel njen strah ovirati na poslušnosti. Vedno se najde delo, tudi takrat, ko svojega psa naučiš vse vaje poslušnosti in ovire (tudi lestev in to popolno)! :)))

Moram pa pohvaliti Hillčeka, ki se je zelo izkazal, res je pravi mali car, prav ponosna sem tudi nanj, pa seveda na vse sotrpine iz društva, super so bili vsi! Pa da ne pozabim napisati, da sem se vso pot nazaj tako presmejala, po moje za par let nazaj! Tako pa je treba premagovati vse težave, vzpone in padce- s smehom in voljo! :)))

Hvala vsem za super družbo in vzpodbudne besede, še posebej pa moji Cicciolini ( NE, to ni Tia!!!!!), ki je z menoj v dobrem in malo manj dobrem! :))))

p.s.: slike pridejo naknadno! Jih je pa ogromno, mislim, da okoli 700! :)

Prava izpitna situacija iskanja

2010-03-10T05:50:00.000-08:00

Včeraj smo preživeli ponovno v Začretu en lep, sicer hladen in z vetrom obogaten trening iskanja. Ker so za danes in jutri napovedovali sneženje, smo se odločili, da napravimo pravo izpitno situacijo, poudarek pa je bil na prihodu do sodnika in potem do tehnične vodje. Na kupih sem imela skrita dva markerja, prav tako pa je bilo rečeno, da Tia ne sme dobiti pri nobenemu nagrade. Pa še malo smo prakticirali, Tio sem pustila v avtu in sem šla ponjo tik pred samim iskanjem, saj se more navaditi na različne situacije, ker nikoli ne veš kaj te doleti na izpitu ali kakšni preizkušnji. S Tio sva bili prvi na vrsti, tako sem odšla ponjo v avto in sva se namenili predstavit k sodniku (to vlogo je odigral Miloš). Pri sodniku se predstaviš, poveš svoje podatke, iz katerega društva prihajaš, s katerim psom boš opravljal izpit in na kaj se prijavljaš. V praksi izgleda nekako tako:

Vodnica Tamara Jager iz Kinološkega društva reševalnih psov Celje se s psičko Tio prijavljam na izpit iskanja po programu R1.

Ves čas moraš imeti psa pod kontrolo (prostor, sedi,...), Tia se je vzorno vedla, seveda je ves čas pogledovala proti ruševini. Nato sodniku izročiš ocenjevalni list in ga povprašaš kdo je tehnični vodja (tehnični vodja je bila naša Eva). Pomembna so vprašanja, ki mu jih zastaviš:

* Koliko oseb se išče? Koliko ljudi je pogrešanih?
* Koliko časa imam na voljo za iskanje?
* A se da dobiti skico samega območja?
* Kje je območje iskanje, od kod do kod sega?
* Kje se lahko jaz gibljem? Kako je z gibanjem potem, ko moj pes najde prvega markerja?
* Kje lahko izpustim psa po prvi najdbi, a se morem vrniti na izhodiščni položaj?
* A so možne kakšne posebne nevarnosti?
* A mi lahko zagotovite tehnično in zdravstveno pomoč?

To so bistveni podatki, ki jih moraš izvedeti in po njih ravnati, drugače pa me bo popravila Eva. To sva dobro izpeljali, tudi samo iskanje je dobro potekalo, razen pri prvem markerju je nekaj kvačkala Tia, ampak vedno pa ne more biti vse popolno. ;) Zanimivo je kako te psi vedno znova presenečajo, Tia po novem zelo dobro laja na zaprte markerje, prej njen lajež ni bil enakomeren in močan. Včeraj pa je nakazovala na popolnoma zaprtega markerja tako dobro kot v gozdu (sem Mihatu naročila, da mora markerja čisto zasuti in on je vzel to skrajno resno). V glavnem, zdaj razumem vse, ki pravijo, da se delo s psi nikoli ne konča. Nikoli ne moreš reči, da vse znaš- vedno se s svojim psom nekaj novega naučiš, vedno te preseneti s kakšno novo stvarjo ali strahom, ali ti zaštekajo stvari, ki ti nikoli niso delale problemov, ali pa preprosto vedno strmiš k temu, da bi določene stvari izboljšal... Zato vedno pravim, da nikoli ni dovolj treningov, če hočeš biti dober, moraš samo trenirat, trenirat in še enkrat trenirat!!! :) Pa seveda ne pozabiti vsak trenutek zraven uživati...:)

Še malo slik...

2010-03-07T10:59:00.000-08:00

Prvi prosti vikend po skoraj dveh mesecih...prav užitek se je zbuditi brez budilke, pa čeprav ob šestih zjutraj, glavno da ne zvoni ura! :) Cel vikend smo uživali na dolgih sprehodih, seveda v najboljši družbi, Tia pa je bila seveda presrečna, saj kdaj pa ona ni? :) V soboto smo z našim društvom malo potrenirali orientacijo, saj se vodniški izpiti približujejo s svetlobno hitrostjo. Super je bilo, malo smo prehodili okolico Šmartinskega jezera in utrdili znanje iz Gotenice. Naslednji vikend nas čaka helikopterski prevoz, komaj čakam!!!!! Same dobre stvari nas čakajo, krasno je iti v nov teden z zanimivimi pričakovanji!

Za konec pa še nekaj prekrasnih slik naše Maje:

Če pes ne pride k tebi potem, ko ti je pogledal v oči, moraš nujno opraviti analizo vesti.-
WOODROW WILSON -

Če vašemu psu kaka oseba ni všeč, najbrž ne bo niti vam.- ANONIMUS -

Če ne bi bil človek, bi si želel, da bi bil pes.- ALESSANDRO MAGNO -

Srce nekega človeka lahko sodimo po tem, kako ravna z živalmi. - EMANUEL KANT -

Najlepša

2010-03-04T04:51:00.000-08:00

Danes dobim od Maje ponovno kup slik, ena izstopa na daleč. Čisto moja, najlepša, pridna, delavna, včasih nepredvidljiva...moja Tia. Mislim, da je to ena najlepših slik. Dovolj je besed, slika pove vse.

Hvala Majči za tvoje mojstrovine! :)

PRIPRAVE NA IZPIT

2010-03-03T04:17:00.000-08:00

Ja, izpit se bliža z neverjetno hitrostjo. Počasi že komaj čakam, da se stvari začnejo odvijati in da pokažemo, kaj smo se naučili in da prebijemo led!:) Ob torkih imamo sedaj treninge v Začretu, ampak namesto v hiši treniramo na kupih, kjer bo po vsej verjetnosti izpit v aprilu. Končno je obupal sneg in tako smo dobili po dolgi beli zimi končno priložnost, da preverimo stanje naših kupov in da napravimo kakšen nov grob. Tako sem zadnja dva treninga naredila na kupih, Tii zaenkrat ne delajo nobenih težav, že prvo iskanje sem naredila brez motivacije in tako mi je znova dokazala, da se prav dobro znajde v novih situacijah. Tudi včeraj sem naredila izpitno iskanje dveh markerjev brez motivacije, pri obeh je sicer dobila nagrado-igračo, za dober finiš pa pobeg in divja igra za piko na i. Tudi iskala je kar nekaj časa, se moram prav navaditi, da išče dlje kot ponavadi, saj tudi na izpitu iskanje na prvi stopnji ruševinskega izpita traja 15 minut. Normalno pa je, da se vodniku zdi to cela večnost. Stojiš tam na kupu, opazuješ svojega psa, ki z zagonom išče markerja in čakaš in čakaš...čakaš na tisti tako pričakovani lajež...in ko ga zaslišiš...to so takšni posebni občutki zmage, ponosa...ups,malo me je zaneslo! :)))
Sem pa spet ugotovila, da Tia laja veliko slabše na zaprte markerje (res da je bil marker čisto zaprt, ampak res, niti luknjice ni bilo proste)in na tem bomo mogli še delati. Tia si želi vedno priti čisto do markerja, zato jo moram še velikokrat postaviti v situacijo, da ne more do njega in da se nauči, da v takem primeru najde mesto, kjer je koncentracija vonja najmočnejša in da tam odločno laja. Zato pa so potrebne izkušnje, izkušnje in še enkrat izkušnje!

Ta teden nas še čaka trening poslušnosti in ovir, ta teden sem si zadala, da bova delali predvsem na vaji "stoj" v gibanju, prenosu, plazenju, razmišljam še o enem aportu, ki bi bil za Tio bolj primeren, to je bela plišasta toaletna torbica za manikuro :)))), je ravno prav velika in bi bila po mojem mnenju bolj primerna za Tio. Bova videli, bova pa imeli dva aporta, za vsak slučaj! ;) Pa še eno nalogo sem si zadala za teden in sicer pospešeno gledam za plašilke na internetu in iščem najbolj ugodno varianto. Plašilko potrebujemo za poslušnost in sicer strela se na izpitu med prosto vodlivostjo in odlaganjem, torej če ima kdo kakšno idejo, se toplo priporočam.

Drugače pa maksimalno uživamo na sprehodih, nosimo nagobčnik (se moram pohvaliti, da ga Tia nosi že brez problem-juhuhu), skrbimo za dobro kondicijo,... Nekaj dokazov, da res uživamo ( slike je napravila mojstrica in Tiina oseba fotografinja Maja K.):

Najin poligon! ;)

2010-02-26T04:05:00.000-08:00

Jutri bo moja Tia stara 17 mesecev, joj kako čas beži, včasih kar ne morem verjeti, da je tako hitro minilo. In zakaj je tako? Ker uživam z njo vsak dan; na sprehodih po dežju ob Savinji, ko ni okoli žive duše, midve pa se igrava z njeno kuro, ko ji mečem žogice, ko trenirava poslušnost in ovire, ko jo gledam, kako se ji zmeša ko gre "iskat", ko ob večerih poležavamo, ko se me ob vsakem prihodu razveseli, pa čeprav sem šla samo v kamro po sesalec, ko jo vidim, kako divja z ostalimi psi,...zdaj sem popolnoma prepričana, da nikoli več ne bom brez psa! ;)

Ta teden me je malo izdalo zdravje, vendar sva kljub temu odšli dvakrat na poligon in danes naju že čaka tretji trening. In kaj so moji nauki za ta teden?
1. vedno poslušaj Evo :))))
2. vajo naprej delaj vedno na koncu treninga!

Malo za hec, ampak veliko za res. Da malo razložim...Najino delo je ocenjevala Eva in ona vidi stvari, ki jih sama ne bi nikoli. Tako sem dobila dober napotek pa izboljšanje plazenja, sicer ga Tia glede na to koliko časa se ga učiva, zelo dobro dela, vendar je Eva mene opozorila, da se prehitro ustavljam in vračam na začetni položaj. In kaj se zgodi ko delamo na Evin način? Vse skupaj odlično izpade. :)
Evi sva tudi pokazali vajo "stoj", sicer je bilo dokaj v redu, samo spet sem jaz nekaj mučkala in ko sva vajo ponovili po njenih napotkih, je Tia izpeljala vse 100%, tako da sem posumila, da z Evo na skrivaj trenirata ali pa je vmes med njima ena posebna telepatija. :))) Drugače je vsa poslušnost zelo dobra, zdaj poskušava podaljševati čas same vaje in jo ne nagrajujem več za vsako malo stvar. Pri vaji aport sem izbrala rokavico, ki je napolnjena z Gregatovimi starimi štumfi :)))), je kar velika rokavica za Tio, bova videli, kako bo šlo. Zaenkrat jo prinese, mogoče jo med nošenjem parkrat ubije...:)))
In za konec vaja naprej- imam poseben pripomoček, "tarčo", na katero sem začela učiti to vajo, najprej z dotikom, nato sem se jaz oddaljevala od tarče, na tarčo sem postavila igračo in poslala Tio ponjo. Tako sva nekako osvojili ta "naprej", zdaj se Tii čisto utrga, ko ji rečem, da greva "naprej", zgleda, da je to res nagrada za pse. Vaja naprej se dela na izpitih vedno na koncu in izgleda nekako tako: iz izhodiščne točke približno 10 korakov poleg, potem pošlješ psa naprej, po cca. 40 metrih se pes na tvoje povelje uleže. V glavnem Tia komaj čaka, da dobi moje povelje "naprej" in je temu primerno "bordersko napeta", zato tistih 10 korakov hodi kot da sva skregani! :)))) In zaradi tega morava vedno delati vajo naprej na koncu, ker dejansko to vajo izvajaš na koncu poslušnosti in tako pes ne bo v pričakovanju za povelje "naprej" med prosto vodlivostjo, vajami v gibanju,... In kdo mi je to vse povedal? Trikrat lahko ugibaš... Eva!!!! :)

Tako, danes je uradni trening reševalcev in danes bova trenirali stvari, ki jih sami ne moreva, to so prenos in skupino, malo bova povadili plazenje in vaje v gibanju ter prinašanje predmeta. Juhu, komaj čakam! :)

Naporen vikend v Gotenici! :)))

2010-02-23T05:02:00.000-08:00

Ja, naporen je bil v vseh pogledih. Ampak sem ga preživela, bilo pa je res nepozabno, super družba, nova poznanstva in predvsem nova znanja. Trije dnevi z reševalci ne morejo obetati nič drugega kot nepozaben vikend, to je garancija. V petek popoldne smo se celjanke nabasale v avto, seveda smo imele prtljage kot da se odpravljamo na morje za štirinajst dni. Klasično, to smo pač ženske in pri tem nam ni pomoči. :)

V petek zvečer smo imeli prva predavanja orientacije, kjer smo se spoznali z osnovnimi pojmi, nato pa so sledila druženja po sobah. Čeprav smo se punce želele nekoliko naspati, nam to ni ratalo, zato pa smo vsem to vrnile naslednjo noč. V soboto smo nadaljevali s predavanji, po kosilu pa smo prenesli novo nastalo znanje v praktične namene. Če povzamem na kratko; na karte smo vrisali kontrolne točke, katere smo s pomočjo kompasa potem tudi našli. In proti vsem pričakovanju (kako težka je orientacija), mi je kar nekaj stvari jasnih in jih razumem. Moram pa pohvaliti našega predavatelja g. Skavta, ki nas je tri dni prenašal, njegov način predavanja je strašno zanimiv, saj ima ogromno humornih vložkov, kar mu je zagotavljalo, da nikoli ni izgubil naše pozornosti. Res, en super človek z zanimivimi pogledi. :) Ja, to naše tavanje na terenu pa so rešili naši starejši vzorniki, ki so nas prišli iskati s kombiji, saj se je že nočilo in nekaj energije smo morali privarčevati za večer. Večer je bil poln smeha, saj smo začetniki pripravili presenečenje starim mačkom, tako so morali malo obnoviti znanje prve pomoči, vrvne tehnike in orientacije. Lahko rečem, da so izvrstno sodelovali in se počteno nasmejali, začetniki pa bodo dobili dvojno dozo nazaj na lavinskem tečaju na Vršiču (katerega se mi ne bomo udeležili, juhuhuhu-ker bi bilo sigurno naporno, naslednje leto pa sigurno). :)

V glavnem, kot vedno, noč je prehitro minila in jutro se je prikazalo prezgodaj, kar smo občutili na svoji koži. V nedeljo smo še naredili eno terensko vajo, nato pa je sledila analiza vikenda, kjer smo se vsi strinjali z uspešnostjo celotnega vikenda.

Upam, da se naslednje leto spet vidimo v Gotenici, vendar takrat v drugi skupini in seveda s Tio! :)

UGANKA!

2010-02-17T12:36:00.000-08:00

Feel so good I feel so fine
Love that little lady always on my mind
She gives me lovin' every night and day
Never gonna leave her
Never going away

Someone to love me
You know she makes me feel alright
Someone to need me
Love me every single night

Feel so happy since I met that girl
When we're making love, It's something out of this world
Feels so good to know that she's all mine
Going to love that woman 'till the end of time

Someone to live for
Love me 'till the end of time
She makes me feel happy
It's good to know that she's all mine

I am the world that hides
The universe of secret obtains
Destruction of the empty spaces
Here's my one and only prayer
I lived a thousand times
I found out what it means to be believed
The thoughts and images
The unborn child that never was conceived
You gotta believe me!
Hey! I'm talkin' to you!
Well, I know it’s hard for you
To know the reason why
And I know you'll understand
When it's time to die
I don't believe the knife you have
Will be the only one
You have to let your body sleep
To let your soul live on, Ha Ha!!

Feel so happy since I met that girl
When we're making love, it's something out of this world
Feel so good to know that she's all mine
Gonna love that woman till the end of time

Someone to live for, love me till the end of time!
She makes me feel happy, it's good to know she's all mine,
She's all mine, yeah!

Kakšno vezo ima ta pesem z nama s Tio? :)))) Tia je po njej dobila ime, torej Sabbra Cadabra (Tiino rodovniško ime) je dokaj znana pesem skupine Black Sabbath, kasneje pa so jo priredila Metallica. Zanimivo, ni kaj...čarobno ime za čarobno bitje!:)

NAPREDUJEMO!!! :)))

2010-02-16T12:00:00.000-08:00

Danes se javljam direktno po treningu, ker sem pravkar na kavču, pri nogah pa mi dela družbo Tia (ki je seveda koma utrujena) in razmišljam o današnjem super treningu. Pa saj je vsak torek in petek super trening, vse stvari v življenju so takšne kot jih pač želiš videti! :)

Ker se približuje april in z njim tudi po vsej verjetnosti najin prvi izpit, sva z našo Evo nagruntali, da bi danes lahko naredili pravo izpitno situacijo, poudarek pa je bil na tem, da pri obeh markerjih ni bilo nagrade v obliki hrane ali igrače, prav tako sem prišla zraven mesta, kjer je lajala Tia in tudi pomagala "ponesrečencu"! :) In Tia je cel plan izpeljala super, na začetku sem jo pred iskanjem dala na "sedi", da se je malo umirila,pa tudi zato, da bo znala nastopati pred sodnikom, da ne bova dobili na začetku črno piko. :) V glavnem z njenim delom sem bila zelo zadovoljna, pri prvem iskanju je še vedno malo preveč vzhičena, kar se izraža z njenimi posebnimi zvoki :), vendar je našla markerja brez problema, tudi njeno lajanje na zaprte markerje je malo bolj drugačno kot na odprte, ampak to je čisto normalno in na tem bomo poskusili delati, prav tako pa obe potrebujeva še veliiikkkooo novih izkušenj, ki so najboljša šola! V glavnem, danes mi je bilo najbolj všeč to, da ni izgubila nič motivacije za drugo iskanje, čeprav ni bilo nagrade pri prvem iskanju, še vedno je bila željna akcije. Sicer je gledala malo pisano po drugem uspešnem iskanju, ko spet ni bilo nobene nagrade, razen mojega "bravvvvooooo, pridnnnnnnnaa", vendar bi po mojem mnenju šla naprej iskat brez problema (do konca za igračo). Po koncu iskanja je sledil pobeg in zaslužena igra, seveda si je potem dala "duška"! Pri naslednji rundi smo naredili malo lažje iskanje, delali smo na finesah, prvo je bilo iskanje z motivacijo na zaprti grob, pustila sem, da je Tia lajala res dolgo časa, počasi sem se ji približevala in dosegla to, da je bila ves čas skoncentrirana na markerja, v drugo pa smo naredili iskanje z motivacijo v temo, kar je danes začuda opravila s svetlobno hitrostjo, ker drugače še ni čisto sigurna v temi in dela bolj previdno kot je njej v navadi.

Torej, za nami je spet en super trening, ki ti naredi takšne lušte, da komaj čakaš in dočakaš naslednjega! :) Edino ena temna točka danes je naš majster iz Začreta, ki nam rad pripravlja različna presenečenja in danes je nastradala Barbarina bunda...eh, kaj češ, s tem majstrom so vsak drugi teden problemi, ker je v njegovi navadi, da si jih rad sam ustvarja, poslušamo ali občutimo pa jih mi. Na žalost je tako, da moraš pač veliko stvari vzeti v zakup! :)

Bogu zaupamo tako, kot zaupa pes človeku. Dovolj je žvižg in pes priteče. Kamorkoli greš, ti veselo sledi. Brez vprašanj, brez razmišljanja. Tudi na konec sveta.
- ANDREJ SISJAVSKIJ -

Psu lahko poveš kakršnokoli neumnost pa te bo kljub temu pogledal in si mislil "Ljubi bog, kako si pameten. Sam ne bi nikoli prišel do tega spoznanja!" - DAVE BARRY -

Ni nam potrebno zaslužiti si njegove zvestobe in prijateljstva. Rojen je za to, da bo naš prijatelj. Ko so njegove oči še vedno zaprte, že verjame v nas. Še preden se je rodil, se je že predal človeku. - MAURICE MAETERLINCK -

Nesojeni krempeljčki! :)

2010-02-09T07:49:00.000-08:00

Ja, spet se nama je zlomil. Ne moreš verjeti, kakšnih 14 dni je bilo miru, včeraj pa spet dan D! Uboga Tia, se mi že pošteno smili, sam ko ne moreš pomagati, razen če psa zapreš v stanovanje in ga voziš samo lulat in kakat, pa še to v naročju! :)
Kar pa mi je najbolj zanimivo pri vsemu temu, je, da se njeni krempeljčki ne zlomijo na treningih, ko drvi po steklu, trskah, jeklu,...ko ima nemogoče ideje in se požene na vse ali nič...ne, njej se krempelj zlomi na sprehodu, ko niti ne divja tako pretirano! Takrat, ko najmanj pričakuješ stvari, takrat se najraje zgodijo!
Eh, sej bo, sem se pač sprijaznila, da ima bolj krhke kremplje (tipični ženski problemi kaj češ), danes sva bili pri veterinarju in hvala bogu, da ni prehudo! Dobili sva tablete Dermatin, ki baje malo izboljšajo stanje, par dni morava paziti na sprehodih (danes sva morali izpustiti trening iskanja...ggggrrrr), povijati pa nama ni potrebno tačke, ker ni tako v živo odlomljeno! Zdaj pa vsi držte pesti, da bova imeli nekaj časa mir, ker tole je napotno za obe! Ampak midve sva borke, ne obupava kar tako! :)))
Aja, pa boga revica moja je bila danes cepljena proti steklini, za nameček pa so ji še spraznili analne žleze! Kar predstavljajte si, kako z veseljem gre k veterinarju, čisto je izgubila dobro vero v njih! ;)

BORDER COLLIE

2010-02-06T10:30:00.000-08:00

Ja, čisto so me prevzeli. Mislim, da sem našla svojo doživljensko pasmo. Očarali so me že, ko sem zbirala literaturo o njih, a ko sem končno dobila čisto svojega, pa so me dokončno osvojili. Pa saj mi je dejansko zelo veliko pasem všeč, sploh posamezni predstavniki, ampak borderji pri meni zasedajo prvo mesto. In kaj mi je tako všeč pri njih? Prvo kot prvo, njihova navezanost na gospodarja, oziroma njihova stalna pripravljenost ustreči gospodarju, njihova neverjetna motivacija za delo, želja po akciji, njihova neutrudljivost, ko bi šli čez vse meje, njihova gibčnost, eksplozivnost,...to da so vedno pripravljeni za delo, po drugi strani pa se znajo tako zelo umiriti in so skoraj neopazni...še bi lahko naštevala...vem, da se takšen pes ne rodi, ampak ga dobiš s primerno socializacijo...in ni ga boljšega kot socializiran border collie! ;)
Vsake oči imajo svojega malarja in moje vidijo borderja! :)

Pa še slika dveh najlepših predstavnikov te pasme, eden je čisto moj, za drugega pa lahko rečem, da je čisto malo tudi moj! ;) Njegova lastnica me bo razumela...:)))))))))

Najina obsedenost! :)

2010-02-04T06:21:00.000-08:00

Ja, priznam, sigurno sem zasvojena z reševanjem. Kako vem? Ker nikoli nisem razmišlala v smeri, da ne bi šla na trening, da ne bi šla vsaj markirat, da se ne bi peljala 200 km stran na trening...Prej bi prestavile vse druge obveznosti, ovira mi ni bil ne hud mraz, ne pretirano deževje, huda vročina...vedno grem z veseljem na trening. Tudi če bi že nekako želela, najbrž ne bi našla dovolj dober razlog, da bom izpustila trening. Res nekaj najlepšega je, ko počneš s svojim psom nekaj, v čemer oba vidno uživata.

Pa da malo razložim, kako potekajo najini reševalski treningi. Ob torkih vadimo iskanje na ruševini ali v gozdu (pozimi delamo veliko več na ruševini), petki pa so rezervirani za poslušnost in ovire na našem poligonu. S Tio se udeležujeva treningov od njenega osmega tedna, tako da sva začeli trenirati takoj ob njenem prihodu. Prve mesece je vse bolj temeljilo na pravilni igri, veliko sva se igrali, prav tako pa se je igrala z vsemi v društvu. Sledili so moji krajši pobegi, seveda me je vedno šla z veseljem iskat. Kar kmalu so se ji začeli skrivati drugi, z vesljem jih je vedno poiskala, za nagrado pa je dobila veliko dozo igre. Počasi smo ji iskanje oteževali z raznimi ovirami, podaljševali smo razdaljo, navajali smo jo na temo, sprehajala se je po neprijetnem materialu,...S poslušnostjo sva tudi začeli zgodaj, pomagali sva si s klikerjem, najprej sva se osnovne vaje naučile doma, potem sva jih vadile na poligonu. Vsak teden sva dodajali nove stvari, stare vaje pa sva izboljševale.

Glede na to, da se misliva v bližnji prihodnosti udeležiti najinega prvega izpita, bom zapisala, kako nama gre posamezna disciplina. :)

ISKANJE:
Trenutno Tia vedno išče dve osebi, počasi jo navajamo na oba iskanja brez motivacije, na zadnjem treningu smo kombinirali nagrado, da se počasi navadi na izpitno situacijo, še vedno pa delamo veliko iskanj z motivacijo. Tia ima vedno ogromno motivacije za delat, mislim celo, da jo ima včasih preveč, zato jo pred prvim iskanjem ne smem preveč spodbujat, ker se ji čisto utrga. :) Tisti, ki jo spremljate na treningih, veste, o čem govorim.:) Zanjo je že njena "iskalna" ovratnica znak, da gre iskat in to je čisto dovolj motivacije zanjo. Zaenkrat z ničemer nima posebnih težav, včasih nas zelo preseneča s svojimi idejami (kako zleze na nemogoča mesta, kako preskoči določeno stvar,...). Z njenim oblajanjem sem tudi zelo zadovoljna, več moramo vaditi oblajanje na zaprte markerje, ker na njih laja drugače kot na odprte (to je običajno, saj psa učimo prebijanje do markerja, zato vedno išče pot da bi prišel čim bližje), drugače pa se mi zdi, da si bo s treningi pridobivala vedno nove izkušnje. Zato je tudi zelo dobro, da se odpeljemo v kakšno drugo društvo na trening in da je dana v čisto novo situacijo. Je pa zanimivo, kako se pes navadi nekakšnega rituala, ki ga ponavljaš pred iskanjem. Točno ve, kaj ga čaka, kako mora opraviti in kaj sledi za nagrado.

POSLUŠNOST:
Z veseljem lahko povem, da mi je s Tio v največji užitek delati poslušnost. Ko ji dam gor njeno kovinsko ovratnico, pade v svoj svet. Vidim, da je tudi njej čisti žur delati vaje, posebno zaradi slastnih hrenovk, sirčka in posebne. Vsi, ki poznate Tio, veste kakšen požeruh je. To je neverjetno, ona bi z največjim veseljem delala po zajtrku ali po večerji, pri njej ne igra vloge, ona bi lahko vedno ŠE jedla! V glavnem, zaenkrat sva se naučili poleg ( prosto vodljivost), odlaganje, sedi v gibanju, prostor v gibanju, prinašanje predmeta, prihod k vodniku, osnovni položaj poleg,...ne vem mogoče sem kaj pozabila. Trenutno pa izpopolnjujeva plazenje, sva v fazi učenja vaje stoj in vaje naprej. Potem pa znava vse vaje za izpitno poslušnost, juhej! :)

OVIRE:Tia že zna vse ovire, največ preglavic ji dela lestev, ker imava rahel problemček...in sicer ko se Tia nekaj nauči in misli da zna, ponavadi začne vedno hitreje izvajati vaje (pri poslušnosti to gre, pri ovirah pa ne)...tako da večkrat pade iz lojtre ( pri tej oviri pes res ne more hiteti zaradi težavnosti). Ampak najbolj všeč mi je pri njej njena vzrajnost, ko se zelo grdo razleti in pade, ampak ona ne odneha. Ponovno gre na lestev in poskuša dokončati vajo. Malo problemov imava pri hoji po neprijetnem materialu, ker se ji spet malo mudi in namesto da bi počasi prestopala ovire, jih ona preskakuje in tako me malo prehiteva. Ampak imava zdaj tudi rešitev za to. Najina najljubša vaja pa je detaširanje, Tia ga je osvojila zelo kmalu, prav tako pa to vajo najraje delam z njo. Kako piči na mize, se v skoku že skoraj uleže na njih in čaka na naslednje povelje. Madonca, sem ponosna! :)

V glavnem mislim, da sva na pravi poti in da se drživa prave smeri! Upam, da se bova še veliko naučili in doživele veliko zanimivih izkušenj, jaz kot vodnica in Tia kot moj reševalski partner. V prihodnosti naju čaka kar nekaj izpitov, preizkušenj, upam da tudi tekem in resničnih akcij!

TIA

2010-02-02T11:58:00.000-08:00

Kot se spodobi za začetek, moram nekaj besed nameniti svoji ljubezni na štirih tačkah-Tii. Kako se je vsa zgodba začela, kako sem se odločila za nakup psa, kako sem pristala med reševalci in navsezadnje kako sva se s Tio "našli"?

Zgodba se začne v mojem zgodnjem otroštvu, ko sem gledala več oddaj o živalih kot pa risank. Zahvala gre moji mami, ki je velika, če ne največja ljubiteljica vseh živih bitij in tako je seveda to ljubezen vcepila tudi svoji hčerki. Od kar pomnim, so me v mojem življenju obdajale različne živali,tako smo imeli doma dva dobermana, papagaje, zajčke, hrčke, morske prašičke in seveda mačke. Zaradi mojega ukvarjanja s plavanjem nisem nikoli imela "svojega" psa, čeprav sem jih oboževala. Še posebej sem bila zaljubljena v bratrančevo gladkodlako prinašalko Taro, ki je bila zelo uspešna reševalka. Tako sem v družini občudovala bratranca in njegovo psičko, ki sta bila predana reševanju in sta v njem neizmerno uživala. Že takrat sem vedela, da se bom nekoč tudi jaz ukvarjala s to dejavnostjo, le vprašanje časa je bilo, kdaj se bom odločila za nakup psa.

Tara:

In tudi ta povod se je zgodil kot strela z jasnega. Poleti 2005 sem preživljala svoj dopust v Baški na Hrvaškem, ko sem zagledala čudovito črno-belo bitje. In kaj me je najbolj fasciniralo na tem psu? Njegov lastnik se je potapljal, pes mu je po vseh nemogočih skalah sledil, ni se menil za ostale ljudi in pse, le spremljal je svojega lastnika. Seveda nisem imela pojma, za katero pasmo gre, vendar mi ideja ni dala miru in tako sem brskala na internetu in tako uradno spoznala svojo "usodno" pasmo- mejni škotski ovčar, velikokrat bolje poznano kot borderski ovčar. Ko sem začela prebirati gradiva o borderjih, sem se vedno bolj zaljubljala v to pasmo in po pregovarjanju svojih domačih sem se konec leta 2007 začela zanimati za legla. In tako sem spoznala Simona in Manjo ter seveda njuno psičko Bay.

Bayči:

Po dolgih pogovorih in Simonovih iskrenih besedah sem se odločila (pa tudi ko sem videla kako pase Bay, to me je čisto prevzelo), da vzamem psičko pri njemu. Posebej moram še poudariti, da se je Bay začela goniti namesto v aprilu šele v juliju, tako da se mi je čakanje zdelo kot cela večnost. Veselo novico, da je Bay breja, sem izvedela na 2300 metrih, ko sem se vračala s Turske gore. Potem se je začelo veliko pričakovanje, najbrž mi ni potrebno razlagati, da sem bila vsak drugi dan v pasji trgovini, da sem dva meseca pred kotitvijo že vozila boks v avtu, da sem že imela pripravljeno hrano, posteljo, 3 pare povodcev,... Vem, da je noro, vendar srečo in pričakovanje je potrebno malo potešiti. In tako je prišel na vrsto 27.09.2008, ko je prišla na svet mala Tia.

Tia ob rojstvu:

Tudi zgodba o tem, kako sem izbrala Tio, je zelo zanimiva in me še sedaj spravlja v smeh. Vedno sem sanjala o tipičnem borderskem ovčarju, ki ima klasično obarvano masko na obrazo, zato me Tia sploh ni pritegnila na začetku. Celo izjavila sem, da nočem Tie in pa rodovniškega imena Sabbra Cadabra (imena so bila izbrana že ob rojstvu, le dodeliti jih je bilo potrebno posameznim psom). In kaj sem dobila? Črno obarvano masko z imenom Sabbra Cadabra. Hvala bogu, da sem poslušala Simona, ki mi je že od tretjega tedna govoril o Tii, da je ustvarjena za mene. In lahko rečem, da mi nikoli ni bilo žal niti za sekundo, niti pomisliti nočem, da bi se obrnilo drugače. Tia je prekrasena psička, ki je stalno v pogonu, željna akcije z menoj, vedno pripravljena delati, me ima vedno na "očeh",... v glavnem mislim, da imam neverjetnega življenjskega sopotnika, s katerim naju še čaka ogromno dogodivščin na različnih področjih! Saj veste, za vsakega lastnika je njegov pes najboljši in prav je tako! ;)

PA GA KONČNO IMAM TUDI JAZ! :)

2010-02-02T06:06:00.000-08:00

Svoj blog namreč! ;)
Dolgo je bila želja, vendar se nikakor nisem znala zraven spraviti sama.Z veseljem sem prebirala bloge svojih prijateljev in zraven uživala, včasih sem si kakšen zapisek sestavila v glavi, vendar kaj ko nikoli nisem začela dejansko pisati in ustvarjati. Vedno je bilo polno zamisli v glavi, tako da je zdaj skrajni čas, da jih začnem prelivati na blog.
In o čem sem se odločila pisati? Najbrž se bodo stvari spreminjale iz dneva v dan,sigurno pa bo največ govora o moji psički Tii in najinih prijateljih, ki naju obkrožajo. Veliko bo govora o najini veliki ljubezni, kateri sva obe predani "že" dobro leto, torej o reševanju, pa seveda o najinih treningih, izpitih,potepih, padcih in vzponih,... Trudila si bom zapisati vse najpomembnejše stvari, seveda skozi "moje oči".

To bo za dober začetek čisto dovolj, zdaj pa šibam na reševalski trening! :)